DAY 5:

Spet sem zelo slabo spal, danes kar do petih zjutraj nisem zaprl oči, pa čeprav sem moral vstati že ob osmih ... Že takoj zjutraj sem smatral, da bo danes pomemben dan in sem si z namenom pripravil malo bolj konkreten zajtrk. Še vedno sem navdušen nad posledicami globalizacije, saj na drugi strani planeta jem Kraft sire, Danone jogurte in Knorr juhe, kar je nadvse zakon. No kakorkoli že, vstal sem precej hitro, da sem vse skupaj (vključno z mano) pripravil. Prav tako sem preventivno malo prej zapustil stanovanje in se odpravil faksu naproti.

Pot sem približno poznal, saj je več kot polovica sovpada s potjo do 'Merkurja'. Tistih 10 minut je enostavne hoje, potem pa cesta zavije v hrib in še kakšnih 10 minut hodiš v klanec, preden prispeš do campusa. Verjetno obstaja več bližnjic, toda za prvi dan sem si izbral sigurno in safe varianto, da ja ne bi slučajno zamudil. V vsej previdnosti sem tako prišel na faks 25 minut prekmalu. Usedel sem se na klopce in si na avtomatu kupil hladno vodo; ta klanec in soparnih 25°C mi je konkretno pognalo kri po telesu in sem se moral malce ohladiti. :)

Ob dogovorjenem času sem že čakal koordinatorko programa, ki mi je kasneje na kratko razložila kako stvari tu okrog potekajo in kaj se od naju z Indonezijko pričakuje. Čez kakšno uro so se nam pridružili še ostali tuji študentje, ki nama bodo delali družbo do konca najinega programa. Namenili smo si nekaj nasmeškov in prijaznih pogledov, potem pa smo se dejansko še uradno predstavili. Že takoj smo se ujeli, ker imamo dosti podoben smisel za humor in lahko vsako stvar vzamemo kot šalo. Po še nekaj napotkih s strani koordinatorjev, smo se odpravili na ogled samega campusa in na kosilo.

Sam campus je precej ogromna reč, je pa kar konkretno manjši od ostalih dveh, ki še tvorita Univerzo v Osaki. Ko vzameš v zakup, da v širši okolici Osake živi 18 milijonov ljudi, faks niti ne izgleda tako megalomanski, kot se sliši. ^^

Za kosilo se nisem bil pripravljen igrati loterije in sem vzel sigurno varianto oziroma piščanca. Palčke so najprej malce plapolale v vetru, potem pa sem se kar hitro ujel in ubogega piščanca snedel kot blisk. Job done. :)

Napokan in konkretno sit sem se pridružil skupini, da smo si skupaj ogledali knjižnico, najmanjšo od vseh na campusu, a še vedno zavidljivih dimenzij. Gre za lingvistično knjižnico, tako da imajo tu material iz celega sveta v vseh možnih jezikih. Med vsemi bukvami in ostalim čtivom sem našel celo slovenske bukve, kar me je kar konkretno presenetilo. Drobtinica na svetovni sceni, a očitno vseeno dovolj. :)

Kljub temu, da sama stavba ni najbolj nove gradnje, je notranjost urejena v nulo. Od posebnih sistemov vstopa, do N računalniških učilnic in konferenčnih sob, do mehaniziranega arhiva, ki zgleda kot direktno iz filmov. Tudi takšna stvar kot je knjižnica, ki so marsikomu dolgočasne in hladne, lahko s par triki v hipu prevzame in navduši marsikoga. Očitno je tudi mene ... :)

Na urniku je sledil neke vrste welcome tea party, katerega so se udeležili tudi nekateri japonski študenti-prostovoljci, ki bodo z nami delali do konca programa. Ob sto in eni sladkariji ali slanem prigrizku ter litrih čaja in sokov se je družba hitro sprostila, seveda pa ni manjkalo niti smeha in šal; še posebej na račun Američanke, ki je pač najbolj glasna od vseh hehe. :P

Takoj sem dobil občutek, da smo se s skupino dobro ujeli in, da bomo kar hitro tesno povezana druščina. Padale so že ideje o izletih med vikendi (ki so prosti), sam se najbolj nagibam k obisku proge v Suzuki, na plan pa so prišle tudi tako divje ideje kot Hokkaido ali Okinawa. Kljub temu, da teoretično oboje sodi pod japonsko teritorialno ozemlje, gre za precej velike razdalje in visoke stroške prevoza in nastanitve, tako da dvomim, da se bo kaj od tega dejansko realiziralo. ŠE VSEENO PA DRŽIM PESTI!

Skupina je pač takšna kot je, marsikaj se je dalo pričakovati. Američanka je, kot že omenjeno, tipično glasna, Nemca sta zelo komunikativna in se verjetno z njima do sedaj še najbolj razumem. Finec je zadržan in precej tiho, verjetno zato ker ne zna skoraj nič japonsko, Grkinja je nadvse prijazna in komunikativna, prav tako Mehičan. Navdušen sem prav tako nad japonskimi prostovoljci, ki vsi obvladajo angleško, poleg tega pa se učijo še druge tuje jezike - od Ruščine, Španščine, Francoščine do Arabščine. Vsak od njih je tudi specialist za kakšno stvar, eni za potovanje, drugi za Kyoto spet tretja za campus na splošno. Za nasvet in informacije bodo super uporabni, poleg tega pa bodo še zabavni za druženje. Itak, da smo že zmenjeni za movie + beer night pri Američanki doma, kaj drugega verjetno ni bilo za pričakovat. Stars and stripes ... ;)

Do jutri, cya!