DAY 10:

Kot že omenjeno včeraj, sem se danes odpravil iskat zastonj kolo. Zgodba se začne že par dni nazaj, ko je sošolec Cesar nekje izbrskal blog neke tujke prav tako na Univerzi v Osaki, ki se je odpravila na reciklažno postajo, tam pa menda lahko dobiš zastonj bicikl. Bicikl je tukaj zelo uporabna zadeva, ker je ponavadi treba med dvema točkama prehodit kar veliko razdaljo ... Včeraj med predavanji je stvar spet prišla na plano in tako sva z Jostom (Nemec) ugotovila, da bi oba dejansko rada dobila oziroma poskušala dobit kolesa. Tako sva se zmenila, da se danes zjutraj ob 9:00 dobiva na postaji Senri-chuo v Osaki.

Ker je to kar precej oddaljeno od mene, sem zjutraj vstal že malo čez sedem zjutraj, da sem lahko v miru pojedel zajtrk. Pograbil sem pulover in se odpravil proti najbližji Osaka monorail postaji, za katero sem vedel, kje se nahaja. Pot sem poznal recimo skorajda povsem natančno, a vseeno sem rabil dobrih 30 minut, da sem dejansko prispel do tja. Sama uporaba tega prevoznega sredstva ni zakomplicirana, enostavno pogledaš na zemljevid, kjer so navedene postaje, kjer se monorail ustavlja in pri vsaki zraven piše cena. Tako v avtomat vstaviš izbrano vsoto denarja in vzameš mini vstopnico, ki jo uporabiš malce kasneje, ko prideš do vstopnih avtomatov. Tu ti jo avtomat še vrne, ker jo moraš vstaviti tudi na končni postaji, da ne bi slučajno prišlo do prevar.

Od moje postaje do Senri-chuo je približno 30 minut vožnje, vmes pa se ustaviš recimo okrog petkrat. Hvala bogu sem takoj ob izstopu z vlaka zagledal Josta, tako da nisva imela nobenih problemov pri iskanju drug drugega. Oba sva prebrala blog tiste ženske, ki je dejansko dobila kolo in tam so bili zapisani vsi napotki kam in kako. Jost si je to stran shranil na telefonu, vendar se je kasneje sama osvežila, tako da sva že v samem štartu izgubila vse napotke in sva bila odvisna izključno od spomina. :)

Začela sva seveda z zajtrkom in to kje drugje kot v Starbucksu. Tu okrog jih najdeš povsod, prav tako McDonald's in KFC, ki je začuda med Japonci izredno popularen. Cene v Starbucksu so seveda tipično navite in če povem po pravici, sva vstopila dejansko v želji po free wi-fi, po čemer je kavarna dejansko znana. Na koncu se je izkazalo, da je na Japonskem za to potrebna predhodna registracija in niti tu nisva mogla ponovno priti do bloga. Vseeno sva si vzela sendvič in mango frapuccino (manjka sigurno vsaj še 5 besed, ki so opisovale to pijačo hehe) in tako v dan štartala konkretno. ^^

Na hitro sva zmazala zajtrk in se odpravila na iskanje pravilne avtobusne postaje. V spominu sem imel številko 27 ali 28 in to nama je precej pomagalo, kajti na koncu se je izkazalo, da je bil pravilni bus številka 28. Vmes sva seveda vprašala na informacijah in ker nihče ni znal angleško, sva morala uporabit najino super japonščino, na koncu pa sva vseeno prišla do prave informacije. Dobila sva urnik odhodov avtobusov, kar nama je prišlo še kako prav.

Ko je avtobus dejansko prišel, sva se vkrcala kot zadnja, čeprav sva stala praktično prva v vrsti, a se je na koncu izkazalo, da sva stala na napačnem mestu ... Japonski avtobusi so smešni, ker so totalno nasprotje evropskim - vstopiš namreč zadaj in vzameš vstopnico, ki jo potem plačaš ob izhodu spredaj. Ko sem vstopil, vstopnic ni bilo nikjer, tako da sem šel do voznika vprašat, kaj mi je storiti. Jost je plačal z nekakšno IC kartico, vmes pa je tudi padel v pogovor z Romunom in Indonezijcem, ki sta sedela pred nama. Dejansko se je izkazalo, da gremo vsi v isto smer, ker bi vsi radi dobili zastonj bicikl - in vse to zaradi enega samega bloga! :)

Kot recimo voznik - vozniku, na Japonskem velja 'pravilo' tujec - tujcu. Ko se dva tujca tu zagledata, je skoraj nemogoče, da se nebi ustavila in nekaj med sabo spregovorila. Ko zagledaš brezupen pogled, takoj veš koliko je ura in praktično vsak tujec tu ima takšen pogled, ki kar kliče 'NA POMOČ!'. :)

Hitro smo se ujeli in med seboj izmenjali kar konkretno število informacij. Vsi smo ciljali na isto avtobusno postajo, za katero smo vedeli, da se nahaja izven mesta v bolj hribovitem svetu. Peljali smo se kakšne pol ure, ko smo dejansko doumeli, da je to zelo daleč in bo vožnja nazaj še kako težavna. Ko smo prišli do nekakšne gorske ceste, smo začeli sklepati, da moramo biti že zelo blizu in v tistem trenutku je voznik avtobusa naznanil, da je naslednja postaja 'Clean center', kamor smo bili namenjeni. 

Iz bloga smo razbrali, da je avtobusna vozovnica do tja 380 jenov. Ko se je na avtobusu izpisala cena nad 400 jenov, smo takoj vedeli, da smo v težavah. Cesta se je prav tako začela spuščati, vedeli pa smo, da je naša postaja na vrhu hriba in da je povratek samo navzdol. Seveda smo se peljali 2 postaji predaleč, skorajda izven prefekture. Haha! Pristali smo nekje na podeželju izven Osake, kjer ni bilo praktično ničesar. Ko smo se približevali postaji, bi morali namreč pritisniti na gumb, da bi avtobus dejansko ustavil in nas spustil dol, a ker smo se tako zagovorili, smo na to pozabili in pristali kar daleč stran.

Voznik avtobusa je bil IZREDNO prijazen in plačali smo dejansko samo toliko, kot bi morali, če bi se ustavili na pravilni postaji. Prav tako je bil poln nasvetov kam in kako, kar nam je prišlo še kako prav. Vsi štirje smo izstopili in se postavili na drugo stran ceste, kjer smo s pomočjo mojega urnika prihoda avtobusov nekako določili približen prihod avtobusa. Sredi ničesar je avtobus zamudil samo 2 minuti, kar je tudi svojevrsten dosežek. Voznik avtobusa je takoj ob vstopu prek zvočnika vprašal, če gremo proti reciklažni postaji, kar je pomenilo, da mu je to sporočil prejšnji voznik. To sem nam je zdelo zelo zabavno, saj smo izpadli dejansko kot brezupni gaijini (tj. tujci) in temu smo se konkretno nasmejali. Ko smo končno prispeli do pravilne postaje, nam prav tako ni bilo treba nič plačati, s čimer so pri nas dobili samo še več bonus točk. Prevozna sredstva tu so zakon! :)

Okej, torej pristali smo na avtobusni postaji in vedeli smo, da moramo približno 600 metrov nekam v hrib, kjer se dejansko nahaja reciklažna postaja. Pognali smo se na prvi hrib, ki se nam je zdel kot možna destinacija in mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da to ni bilo to ... Ko smo zagledali prvi spomenik, smo doumeli, da smo na pokopališču in tako smo se obrnili nazaj. Vmes smo vprašali prvega mimoidočega, ki nas je končno napotil v pravo smer. Vmes smo si na avtomatu privoščili še kavo in ja, ti avtomati so povsod. Smili se mi tisti, ki jim obnavlja zalogo, ta mora namreč resnično POVSOD! ^^

S kopico napotkov in nasvetov smo končno prispeli do vstopnih vrat do naše končne točke, ki pa se je seveda nahajala kar nekaj metrov višje - skorajda na vrhu hriba. Sem iz mesta vozijo kosovne odpadke, ki jih potem reciklirajo. S kolesi je kajpak drugačna zgodba - stara, zavržena kolesa pripeljejo sem, kjer si jih lahko po mili volji vzamete, a le če si ga sami tudi popravite. Na voljo so vam vsa potrebna orodja, če pa ste posebej nevešči na tem področju (ali če ste ženska kot v blogu), vam dejansko pomagajo kolo spraviti v vozno stanje.

Ko smo dokončno prispeli na vrh hriba, smo zagledali ogromno stavbo, ki je na prvi pogled delovala kot jedrski reaktor. Naokrog ni bilo videti nikogar, tako da smo se kar precej lovili in lutali naokrog. Vmes smo se sprehajali po zasebnih skladiščih in po marsikaterem prostoru, kjer se ne bi smeli, a to v tej zgodbi ni tako pomembno ... :)

Popravilo koles se je nahajalo zadaj in končno smo bili tam! Že sama pot je bila dogodivščina in vsi smo pričakovali, da bo povratek še bolj zabaven. Tretje nadstropje je bilo namenjeno za popravilo koles in takoj smo vedeli, koliko je ura, ko je ob vstopu šef oddelka takoj zamahal z roko in rekel 'ni koles!'. Sledila je minuta tišine, potem pa smo vsi skupaj poskušali kaj izvleči iz osebja, da ne bi odšli čisto praznih rok. Izvedeli smo, da so vse odpadke za ta teden že procesirali in, da ker je v ponedeljek praznik, bi morali priti nazaj naslednjo sredo ali četrtek, če bi hoteli dobiti kolo. Menda pa naj bi imeli tudi na mojem campusu kar nekaj odpadnih koles, ki jih za seboj pustijo tuji študenti ob povratku v domovino, tako da bom seveda povprašal o tem v torek - sem se namreč ne mislim vračati. ^^

Na vrsto je prišel povratek v Osako in tokrat za spremembo smo dejansko vedeli kdaj in kako moramo izstopiti. Na hitro smo si izmenjali kontakte in se poslovili. Z Jostom sva se odločila, da greva, preden se odpraviva domov, še na kosilo. Ker sva zaradi lutanja zjutraj praktično na pamet poznala Senri-chuo postajo, sva takoj našla idealen kraj za kosilo. Šlo je za majhno stojnico, kjer so pripravljaji takoyaki oziroma hobotnico v testu. Ker tega še nisem poizkusil, sem bil seveda za.

Definitivno zanimiva izbira kosila, a vseeno me ni dovolj prepričala, da bi si jo kdaj dejansko zaželel. Me pa je zapolnila in nasitila, kar je bil namen kosila. Tudi z Jostom sva se kasneje poslovila, povabil pa me je zraven v Kobe. Jutri zjutraj gre par nemških študentov namreč tja in nekako me je vključil v to skupino, za kar sem mu seveda zelo hvaležen. Report seveda sledi ob povratku. :)

Do jutri, cya!