DAY 11:

Se oproščam za enodnevno zamudo, vendar sem imel včeraj dejansko samo kakšnih 20 minut časa, ko bi lahko kaj spisal. Skoraj cel dan sem namreč bil v Kobe, zvečer pa sem se pridružil kopici tujih študentov na žurki v študentskem domu Tsukumodai.

Dan se je zame začel  zgodaj, saj sem moral vstati okrog sedmih in se prikazati na železniški postaji Yamada, kjer smo bili zmenjeni s skupino Nemcev. Spet sem moral pol ure pešačit do monorail postaje, ker alternativne poti nisem poznal (danes pa jo seveda že poznam). Ko sem se odpravljal in sem stal kakšnih 50m stran od hiše na križišču, sem se ozrl navzgor in zagledal znak, ki me je pošteno nasmejal.

Po vsej poti, ki sem jo opravil včeraj, sem sedaj ugotovil, da je reciklažna postaja zelo blizu mojega doma in, da sem najprej potoval v absolutno nasprotno smer, da sem se nato mimo doma peljal po bicikl. Če bi prej to vedel, bi lahko porabljen čas drastično zmanjšal. Bi pa to seveda pomenilo, da ne bi doživel tako zabavnega dneva, zato mi niti malo ni žal, da se je razpletlo, tako kot se pač je ... :)

Z monorail sem se peljal kakšnih 20 minut, da sem prispel na dogovorjeno mesto. Imel sem srečo, da sem 'moje Nemce' dokaj hitro zagledal, ker drugače bi se kaj hitro lahko izgubili. Bili so trije: sošolec Jost, Eric in Jonas, dva pa sta zamudila in z njimi naj bi se kasneje dobili v Kobe. Nabavili smo karte in se kar dolgo časa  in s precej vmesnimi postajami peljali na zahod. 

Izstopili smo na postaji Sannomiya, se na hitro ogledali naokrog in si poiskali zajtrk. Vmes smo seveda morali ušpičit kakšno bedarijo, tako da smo šli poskusit metat mize v igralnico. Gre za internetni fenomen, ki smo ga enostavno morali sprobat, a se je izkazalo, da niti ni tako zabavno ...

Po tej krajši pavzi, smo prestopili na drug vlak in se odpravili na plažo, ki se nahaja na obrobju samega mesta. Dan je bil perfekten - bilo je namreč brez oblačka in nad 28°C, tako da smo imeli res srečo z izbiro dneva. Toplo vreme se še nadaljuje in ta teden naj bi temperature spet dosegale in presegale 27°C in dejansko nimam občutka, da je že jesen ...  ^^

Jost, Eric in Jonas so imeli s seboj kopalke in takoj so se pognali v morje, ki je bilo presenetljivo toplo. Na obali je sicer potekala akcija pobiranja odpadkov, a njih to ni čisto nič motilo. Plaža je dejansko izgledala fantastično in poleti je verjetno tu ogromna gužva, včeraj pa so bili ti naši Nemci edini v vodi ... Sam sem se tačas malo sprehodil na okrog in posnel par fotografij.

Sledil je povratek nazaj v Kobe, kjer smo se dobili še z zamudnikoma - Pablo, ki je prav tako moj sošolec in Franziska sta prišla ravno v času za kosilo. V bližini postaje smo se usedli v lokal, kjer strežejo izključno gyouzo oziroma cmočke z različnim polnilom. Šlo je za relativno lahek obrok, tako da smo lahko brez problemov nadaljevali pohod po mestu, brez nepotrebne zaspanosti. :)

Sama gostilna je bila izjemno majhna in je sprejela največ 20 gostov in vsakega od njih ob vstopu glasno pozdravijo. Najprej se mi je to zdelo super, potem pa je postalo rahlo nadležno ... Ne glede na vse, hrana je bila odlična in točno to, kar smo rabili. ^^

Iz gostilne smo se odpravili na jug mesta proti morju. Samo mesto je seveda ogromno, tako da je bilo prehojene razdalje temu primerno veliko. Leta 1995 je bil tu katastrofalen potres, ki je za seboj pustil več kot 6000 žrtev in posledično je v mestu veliko spomenikov in parkov v spomin žrtvam in njihovim družinam. 

Na obali je prav tako spominski park in včeraj je tam potekal nek indijski festival, tako da je bilo vsepovsod na voljo ogromno indijske hrane in pijače, prav tako pa je na ogled prišlo veliko domačinov. Nadaljevali smo proti centru, od kjer smo dejansko prišli. Vmes smo se sprehajali mimo ogromno manjših lokalov in trgovin, na kratko smo stopili tudi v China town, vsak pa si je na drugačnem mestu privoščil tudi malico ali kavo. Plan je bil, da dokler je še svetlo, poskušamo priti na hrib po imenu Rokko, iz kjer naj bi bil fenomenalen razgled nad mestom. Ker smo hodili z juga hodili kar nekaj časa, nam je na koncu le-tega zmanjkalo za kakšno uro ali dve, tako da smo morali plan spremeniti. Posledično smo se odločili, da si ogledamo samo slapove na pol poti do vrha, kar se je izkazalo kot super ideja. ;)

Ob slapovih smo preživeli tako dolgo časa, da se je dejansko popolnoma stemnilo. Na koncu se je izkazalo, da je bila to super odločitev, ker je nočni pogled na Kobe resnično čudovit in ogled je obvezen. Ne vidi se samo mesta, vidi se tudi daleč na vzhod proti Osaki in vse skupaj nima vidnega zunanjega roba. V tem trenutku mi je bilo resnično žal, da pri sebi nisem imel kakšnega profesionalnega fotoaparata, ker bi nastale resnično nore fotografije.

V popolni temi smo se spustili s hriba in se odpravili na vlak proti domu, zvečer je namreč sledila zabava za nove tuje študente, kamor smo bili povabljeni. Vsi smo bili kar precej zdelani in marsikdo od nas je dremal na vlakih proti Osaki. Na zadnji železniški postaji sem moral nakupit še pijačo in prigrizke za na zabavo. Z avtobusom sem se pripeljal domov, se na hitro stuširal in se z Jostom zmenil glede prihoda na zabavo. Ker je sama lokacija precej oddaljena od mojega domovanja, sva se domenila, da ga pokličem na telefon, ko bom vstopil na zadnji vlak in takrat me bo prišel iskat na postajo.

Problemi so nastopli že takoj na začetku, saj na moji avtobusni postaji, mestni busi niso več vozili. Čisto slučajno je mimo mene prišlo dekle na kolesu in njo sem takoj poprosil za pomoč. To dekle mi je dejansko rešilo dan! Najprej sva skupaj na postaji pregledala vse urnike in dokončno določila, da tam busa več ne bo. Potem je pogledala na svoj telefon in rekla, da me bo peljala na naslednjo najbližjo postajo, iz kjer avtobusi še vozijo v mesto. Hodila sva skoraj 20 minut, nato pa je z mano še počakala, da je bus dejansko prispel. Neskončno sem ji bil hvaležen, izmenjala sva si kontakte, seveda pa sem ji podaril tudi nekaj sladkih prigrizkov, ki sem jih nesel s seboj. :)

Tako sem enostavno z busom prispel do prve postaje, se vkrcal na vlak in poskušal poklicat Josta. Na noben način nisem mogel poklicati te preklete številke in srce mi je nenadoma padlo v hlače. Prispel sem na tujo železniško postajo, sam in sredi noči, povratek pa je bil praktično nemogoč, ker avtobusi niso več vozili. Spet se mi je od nikjer prikazala rešitev. Tako kot prej, sem ogovoril prvega mimoidočega in spet je bila to dečva na kolesu. 

Hvala bogu sem si doma na telefon zapisal točen naslov študentskega doma, kamor sem bil namenjen, kar se je na koncu izkazalo kot super rešitev. Punca ni točno vedela, kam moram it, zato se je tudi ona odločila, da me pospremi, vmes pa sva gledala na njen GPS. Tudi iz njenega telefona je bilo nemogoče priklicati Josta, kljub temu da sem imel (preverjeno!) pravilno telefonsko številko. Hodila sva skoraj pol ure in siguren sem bil, da če ne najdeva te preklete zabave, da tudi sam ne bom našel nazaj. Vijugala in vijugala sva med ulicami in bil sem že skoraj na tem, da se enostavno obrnem in poskušam najti pot domov, ko sem zaslišal smeh sošolke. Ozrl sem se naokrog in na balkonu hiše neposredno nad mano zagledal znane obraze. V tistem trenutku se mi je od srca odvalil kontinent, ne kamen in nasmeh sem imel do ušes in naprej. Punci sem bil neizmerno hvaležen in skorajda poletel sem po stopnicah v hišo. ^^

Neverjeten dan se je končal s še bolj neverjetnim zaključkom in končno sem bil na pravem mestu. Zabava je bila super, spoznal sem ogromno novih ljudi in tako se moja mreža prijateljev na Japonskem vztrajno širi. Povratek domov je bil nemogoč, to sem uvidel takoj, zato sem enostavno prespal v študencu in se vrnil zgodaj zjutraj domov.

DAN 12:

Dejansko sem pomembnejši del dneva, ki je potekal v zgodnjih jutranjih urah, že omenil, a bolj konkretno se v podrobnosti ne mislim spuščati ... Bistvo je, da imam sedaj veliko novih prijateljev, s katerimi bo čas tekel bolj kvalitetno in zabavno. :P

Današnji dan je tako minil v znamenju spanja, ki sem ga resnično potreboval po tako napornem dnevu. Prav tako sem imel ogromno domačih opravkov - od pranja, pomivanja do likanja in smeti, sledil je seveda blog, za tem pa pridejo na vrsto še knjige in dneva bo konec. Jutri štartamo v nov teden in v nove dogodivščine.

Do jutri, cya!