DAY 6:

Murphy me je danes zbudil že zgodaj ... Končno sem namreč zaspal pravočasno, prespal kakšnih 10 ur, a sem že cel dan bolj utrujen kot med vikendom, ko nisem praktično nič spal. No pa da ne bom vedno nakladal samo o mojem spanju in nespanju, grem rajši k drugim, boljšim temam. :)

Napočil je čas začetka predavanj in začeli smo kar intenzivno; kljub enostavni snovi in tematiki, je težavnost namreč strmo naraščala. Zjutraj sem moral najprej kupiti 2 knjigi oz. učbenika, kar me je takoj udarilo po denarnici za ~40€. Pa nisem nekaj bentil nad tem, celo z nasmeškom sem plačal, saj vem, da bo to na koncu vse del mojega intelektualnega kapitala. 

Med predavanjem je v predavalnici nenadoma zapokalo in zašumelo in takoj smo se vsi ustavili in onemeli. Profesor je takoj pomislil na potres, verjetno pa ni bil edini. Ko se je zadeva čez par minut ponovila, smo enostavno naredili zaključek, da gre za veter, nastanjeni smo namreč v šestem nadstropju. Takoj sem dobil občutek, da imajo Japonci res veliko strahospoštovanje do moči narave, še posebej pa to drži za potrese. Ko sem mu povedal, da sem februarja doživel potres magnitude 5.8, se je zasmejal in rekel, da je to 'babyquake' za japonske razmere, dejstvo pa je, da pri nas tudi pri šibkejših potresih ljudje umirajo in nastaja ogromno materialne škode. Jap, velika razlika je v kakovosti gradnje oziroma, da se ne bo slišalo narobe, v kakovosti protipotresne gradnje.

Ko sem se kasneje vračal proti domu, sem dejansko dojel, kako resna stvar so tu potresi. Na vsake toliko časa sem opazil - še posebej v bolj poseljenih delih - da imajo pripravljeno igrišče ali pa malo bolj odprto površino za hitro evakuacijo ob potresih. Res sem se zamislil, da imam nekako srečo, da živim sicer v državi na robu bankrota, a še vedno narava do nas ni tako neizprosna kot drugje na planetu. 

Ker sem imel kar nekaj časa, sem se odpravil iskat bližnjice do faksa. V prvo sem naletel na zemljevid območja, po katerem sem se sprehajal, kar mi je občutno olajšalo nalogo. Tako imam za naslednjih par tednov kar fiksno pot, ki me vodi skozi precej gosto poseljeno sosesko mimo otroškega vrtca in par prej omenjenih igrišč.

Otroci v tem vrtcu so nadvse prijazni in radovedni. Ko sem hodil mimo, jim je mimo ograje ušla žoga, ki sem jim jo vrnil in se prijazno nasmehnil. Takoj so vsi prileteli do ograje in se za mano drli 'Arigatou!' (tj. hvala) dokler so me še lahko videli. Izgledalo je nadvse zabavno. ^^

Nisem še hotel domov, saj je bil izjemno lep dan in temperature so dosegale celo 28°C, tako da sem lahko mirne duše hodil okrog v krakih rokavih, pa še v tem mi je bilo vroče. Za spremembo sem se odpravil na drugo stran mesta, kjer še nisem bil. Nad mojo hišo je višji teren in lep razgled nad mestom; stanovalci v blokih na tistem območju so lahko kar zadovoljni s svojim razgledom (ki na sliki ni prikazan v najboljši luči ...).

Naredil sem nekakšen krog in prišel nazaj približno tam, kjer hodim v supermarket po hrano. Vmes sem našel res super točko med drevesi ob okljuku reke, kjer so klopce in mir. Zgledalo je idealno za kakšen popoldanski sprehod, vse dokler nisem opazil znaka 'Pazi na kače!'. V trenutku mi je zaledenela kri in praktično zbežal sem s sicer nekakšne oaze miru. Ta del me ne vidi več ... ^^

Na žalost v bližini doma ali fakultete razen kakšne kavarne ni barov ali pubov za popoldansko ali večerno druženje. Za to bo očitno treba v mesto. Še boljše? Verjetno ... ;)

Do jutri, cya!