DAN 23:

Ker je bil vikend precej naporen, pišem današnji report s precejšnjo zamudo, a nič bat, bo vse lepo povzeto za nazaj ... :)

Triindvajseti dan je bil petek in bil je dan, ki smo ga vsi študetnje komaj čakali - organizirano smo namreč šli pit v mesto. Zmenjeni smo bili ob pol devetih zvečer na železniški postaji z imenom Kandai-mae, a ker ima ta postaja dva izhoda smo rabili vsaj pol ure, da smo se vsi našli - bilo nas je namreš kar 25! :)

Rezerviran smo imeli lokal po imenu Wood Village, ki je približno 5 minut od postaje. Sam lokal je ravno za okoli 35 ljudi, tako da smo okupirali veliko večino. Kot sem že omenil v eni od prejšnjih objav, smo imeli rezerviran nomihodai oziroma all-you-can-drink varianto. Vsak je plačal 20€ in za dve uri smo lahko pili kar koli smo hoteli in v kakršnih koli količinah. Ni treba poudarjat, da smo poskusili vse najbolj brutalne pijače, ki so jih imeli na izbiro in za nekatere se je to končalo precej klavrno, za ostalo večino pač ne. ^^

Na voljo so imeli res sto in eno pijačo, tako da je vsak lahko pil, kar mu je pasalo. Tako smo počasi stopnjevali in začeli s pivom, končali pa z 90% alkoholom po imenu Spiritus. Lahko priznam, da je to najbolj ogabna stvar, kar sem jih probal v življenju! Mislim, da smo se o tem vsi takrat prisotni strinjali, še posebej pa dekle, ki je po Spiritusu za nekaj časa obležalo ... :)

Dve uri sta minili v trenutku in zaslišali smo 'zadnja runda' ... Vsi smo pograbili šanso in naročili še zadnjo megalomansko rundo in potem zaključili. Seveda vmes ni manjkalo prigrizkov - jedli smo vse od soje do pomfrija, a še vedno se ne ve, kdo je to dejansko plačal ... :)

Ko smo zaključili je bila ura šele nekaj čez 11 in seveda še nismo hoteli nazaj, tako je padla super ideja: KARAOKE! Skoraj vseh 25 se nas je usedlo na vlak in skupaj smo se odpeljali par postaj nazaj proti domu in se ustavili na postaji Minami-senri. Vstopili smo v ogromno stavbo in se z dvigalom odpeljali par nadstropij višje, kjer smo si vzeli največjo možno sobo za karaoke. To je resnično ena izmed najbolj zabavnih aktivnosti, ki jih lahko skupina ljudi počne zvečer ... Kar predstavljajte si 25 ljudi, ki naglas poje ekstremno klišejske komade kot npr. 'Like a virgin' ali pa 'We are the world'! :D

Čisto nobenega ni bilo sram petja in resnično smo uživali, čeprav včasih nismo imeli pojma kaj pojemo, kot recimo na primeru 'Gangnam style', ko je bil celoten tekst izpisan v korejščini in smo se samo drli nekakšen približek besedila. Čas je ekspresno minil in ura je bila kar naenkrat pol štirih zjutraj. Tako smo zaključili z našim petjem in se razkropili vsak na svoj konec, a nekateri smo imeli pričakovane probleme - vlakov namreč še ni bilo in morali smo čakati.

Začuda smo samo štirje ostali brez transporta ali alternativne prenočitve, tako da smo se ob nadvse zgodnji uri odločili, da si poiščemo zajtrk. McDonald's je bil zaprt, tako da smo se ustavili v nekakšni mini 24/7 trgovini in si privoščili pečenega piščanca, ki je še kako prekleto sedel! :)

Končno smo dočakali peto uro zjutraj in z vlakom smo se odpeljali domu naproti, seveda pa še ni bilo konec problemov ... Sam sem izstopil na zadnji postaji, ostali trije pa so to storili že prej, tako da sem ostal sam - dejansko sem bil čisto sam na vlaku!

Naslednji problem je bil precej večji ... Malo čez pet zjutraj sem prispel do končne postaje, kjer ponavadi ujamem bus do doma, a verjetno ni treba omeniti, da je prvi bus šele ob sedmih, tako da sem imel dve možnosti: lahko čakam dve uri, da ujamem prvi bus ali pa poskušam sredi noči sam priti domov. CHALLENGE ACCEPTED! In tako sem se pognal proti domu ... Nekako mi je uspelo najti pravo pot in več kot uro kasneje, že krepko v novem dnevu - s soncem nad mestom - sem prišel domov. Padel sem v posteljo, izmučen kot še nikoli in si nastavil budilko za čez par ur, kajti ob enih smo bili zmenjeni na železniški postaji na drugem koncu mesta, ker smo šli na nogometno tekmo! :)

DAN 24:

Ura je zazvonila mal čez 10 zjutraj in čudno poln energije sem se stuširal, oblekel in odpravil na avtobusno postajo. Avtobus je prišel kot naročen, prav tako vlak in verjetno sem prvič prišel predčasno na dogovorjeno mesto. Trije smo bili zmenjeni, da se dobimo na železniški postaji Yamada, četrti pa nas je dohitel že skoraj na cilju na južni strani mesta. Tako smo štirje okrog dveh pristali na popolnoma drugi in zame neznani strani mesta. ^^

Do tekme smo imeli precej prostega časa in izjemno prazen želodec, tako da smo se najprej odpravili na kosilo. Na Japonskem je navada, da pred vsako restavracijo stojijo ljudje, ki vabijo goste in tudi mi smo na tak način izbrali svojo restavracijo. Naša je ponujala neskončno različnih ocvrtih stvari v obliki ražnjičev in seveda smo poizkusili skorajda vse. ^^

Pojedli smo vse od ocvrtega česna, do ocvrtih hamburgerjev in ribjih klobas do ocvrtih jagod in tortic. Vse je bilo presenetljivo dobro in tako nismo obžalovali odločitve. Kljub temu, da smo eno uro zapravili v restavraciji, smo še vedno imeli precej prostega časa, tako da smo se odpravili v bližnji živalski vrt. Tudi to se je izkazalo kot super odločitev in dve uri sta minili, kot bi trenil. Videli smo ogromno živali, ki jih recimo pri nas v Ljubljani ni moč videti.

Ura je bila tako že skoraj šest in po vmesnem postanku v Mister Donuts (<3), smo pobrali še petega člana posadke in se odpravili na stadion. Ker smo najprej zgrešili vhod, smo zamudili otvoritveno ceremonijo, kar mi je malo žal ... Tekma je bila med domačimi Cerezo Osaka in gosti FC Tokyo z zaključnim rezultatom 1:1, kljub temu da so domači povedli po čudovitem golu in kljub premoči skozi celotno srečanje.

Navijači so se celo tekmo drli na vso moč in tako izražali podporo kluboma, še posebej pa so me navdušili gostujoči navijači, ki kljub temu, da so bili v konkretni manjšini, niso utihnili niti za minuto tekme. Cel stadion je bil v roza barvi, ki je barva kluba in imel sem celo to srečo, da smo našli nekaj navijaških pripomočkov, ki so jih pozabili domači navijači. :)

Vsi skupaj smo se domenili, da gremo na naslednjo domačo tekmo 17. novembra, kar bo sigurno prav tako noro, a z malo več prisotnimi Slovenci ... Po tekmi smo se odpravili na večerjo in na vrsti je bil curry. Poleg nešteto stvari, ki si jih lahko prilagodiš pri obroku, si lahko prilagodiš tudi, kako pekoč bo tvoj curry. Lestvica je od ena do deset in tri se mi je zdelo precej primerno, ker si ponavadi rad vzamem pekočo hrano. Na moje presenečenje je bil curry tako prekleto vroč, da ga nisem zmogel do konca pojesti in tako mi resnično ni jasno, kaj pomeni deseta stopnja. ^^

Za konec smo se slikali še z božičkom iz KFC in se razkropili po mestu, vsak na svoj konec domov. Privoščil sem si zaslužen spanec in vstal v petindvajseti dan, ki ga ne mislim posebej opisovati. Ogromno domačih opravil in študijskih obveznosti, kar gotovo ni zanimivo za branje. :)

Do jutri, cya!