DAN 63:

Tako kot Franca, bo tudi moj pobeg na vzhod kmalu gotof in se bom moral vrniti domov. Dejansko mi je ostalo še malce več kot dva tedna in mami je že presrečna, da se (po njeno) končno vrnem, sam pa bi seveda še ostal tukaj. Tudi na faksu se počasi približujemo koncu in temu primerno nas zalagajo z ogromno nalogami, da bi ja v roku dokončali zastavljeno snov. Zato tudi kar nekaj časa ni bilo objave tu gor in ker se ni zgodilo nič pretirano posebnega, se bom malce bolj podrobno dotaknil Japoncev in Japonk. :)

Ko sem prišel sem, sem bil nekakšen tujek v dobro naoljenem stroju in za razliko od ostalih izrazito ravnih in temnih las, sem precej izstopal; vsaj takšen sem imel občutek. Vsi okrog mene so letali levo desno in vsak je vedel, kaj počne in kam gre. Sam tega seveda nisem vedel in tudi zdaj se še vedno ne znajdem najbolje. Vsak je bil zatopljen v svoj dnevni ritem in dobil sem občutek, da so Japonci hladni ljudje, da nekako nočejo, da se jim približaš. In še vedno mislim, da je tako, a le navzven. Ko namreč človeka spoznaš, predreš ta zunanji mehurček, ki ga obdaja in v trenutku se spremeni v izjemno odprto in prijazno osebo. Treba je le predreti led ... ^^

Opazil sem tudi, da so izjemno ponosni na svojo kulturo in predvsem jezik. Kadarkoli sem recimo na cesti ali pa železniški postaji potreboval pomoč in sem uporabil japonski jezik, pa čeprav morda nisem spacal skupaj najbolj korektnih stavčnih struktur, so mi takoj priskočili na pomoč, karkoli so že zmogli. Če se spomnite, kako sta me dve punci pospremila do avtobusne postaje in študentskega doma kakšen mesec in pol nazaj, je to klasičen primer. Ko opazijo, da se trudim, da bi v njihovem jeziku vprašal in poprosil za pomoč, se v njih obrne nekakšno stikalo in takoj bi zate storili vse. 

Drugače je na primer, če se kdo odloči, da bo poizkusil z angleščino. Prvi problem nastane takoj na začetku, ker redko kdo zna tako dobro angleško, da bi ti lahko konkretno pomagal (Japonci se namreč smatrajo za nekako samozadosten narod in posledično niso najbolj nori na tuje jezike, čeprav se to popravlja - morda pa je to le moj občutek) in potrebne so kretnje ter telesna govorica. Sicer se bodo še zmeraj ponudili za pomoč, a ne bodo šli v takšne ekstreme, kot sem jih omenil prej. Z uporabo japonščine jim izkažeš obilico spoštovanja in tega ti še kako znajo vrniti nazaj! :)

Pa da se malce vrnem nazaj k tujim jezikom ... Ker sem sam v kampusu po imenu Minoh, ki je fakulteta za tuje jezike Univerze v Osaki, zna praktično vsak tukaj vsaj en tuji jezik. Spoznal sem že ljudi, ki tekoče govorijo Turško, pa Švedsko, Tajsko, kopico eksotičnih jezikov in seveda standardni zahodni komplet in včasih kar podzavestno smatram, da zna vsak Japonec nekaj od tega. Seveda to nikakor ni res in so dejansko pri tujih jezikih zelo slabi. Tako se mi je že večkrat zgodilo, da recimo na ulici ali pa v trgovini k tebi pristopi neznanec in te vpraša, če znaš angleško. Ko mu to potrdiš, te nato ponavadi vpraša kakšno slovnično vprašanje, kar jih zanima glede jezika in nato izginejo neznano kam. To se mi je zgodilo že z majhnimi otroci pa tudi s starejšimi poslovneži, ki so me pocukali za rokav v trgovini. ^^

Študentje, ki ne študirajo jezikov, imajo alternativne metode za obnavljanje ali učenje le teh. Tako imamo vsak četrtek v kampusu Suita tako imenovan English Cafe, kjer se zbere kup Japoncev in kup tujcev in potem skupaj kramljamo in igramo igre v angleščini. Za tujce je vstopnina brezplačna, dobimo pa tudi zastonj obrok hrane in kolikor hočemo pijače. Sama zadeva je precej zabavna, sploh ko gledaš in poslušaš, kako se Japonci med seboj trudijo komunicirati v angleščini. Zame je malce nerodno, ker bi govoril japonsko, oni pa bi z mano angleško, a se v tem primeru seveda jaz prilagodim, ker so oni morali plačati, da se družijo z nami ... :)

Kaj sem opazil pri Japoncih? OBOŽUJEJO drage znamke in tega jih ni sram priznati ali pokazati. Tako vidiš na vsakem vogalu kup recimo Burberry šalov ali pa Louis Vuitton torbic, ki jih ponosno razkazujejo. Opazil sem tudi, da moški zavihajo hlačnice navzgor, da se spodaj vidijo nogavice. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj to počnejo, ker sem smatral, da jih ob tem zebe, a sem končno doumel, da je trik v izkazovanju tudi firme nogavic. Punce po drugi strani nosijo mini krila skozi celo leto. Tudi pri 10°C večkrat vidim punce brez dokolenk ali pajkic, samo z mini krilom in navadnimi nogavicami, a njih to očitno ne moti. Za lepoto je treba potrpet? No ja ... Kar se tiče stila, lahko potrdim, da Japonci stil definitivno imajo. Znajo se dobro obleči, a se mi zdi, da včasih ne znajo nositi oblačil, če me seveda razumete. ^^

Za razliko od dragih znamk večkrat opazim tudi bolj odštekane punce in fante, ki se sprehajajo naokrog. Tukaj velja nekakšno nepisano pravilo, da lahko oblečeš karkoli in te ne bo nihče sodil po tem. Tako vidim praktično vsak dan nekega fanta, ki se po faksu sprehaja v fluorescentnih barvah z živo roza kapo in super čudno frizuro, kjer je na vrhu izjemno na kratko postrižen, ob strani in zadaj pa ima recimo 30cm dolge lase. Nihče mu nič ne očita, njemu je vseeno, kaj si drugi mislijo in, kar je najbolj pomembno, nihče ga ne sodi po njegovem stilu. 

Današnja objava je polna teksta in brez slik in za spremembo, mi tako ustreza. Verjetno vas zanimajo tudi takšne stvari ... Če ima kdo kakšno posebno željo za poročilo ali komentar, naj me prosim kontaktira najkasneje do naslednjega tedna, ker potem mi bo časa definitivno zmanjkalo. Planiranih imam namreč še kup aktivnosti, ki bi jih rad doživel, da ja ne bi česa pomembnega izpustil, dokler sem še tu. :)

Do naslednjič, cya!