DAN 49:

Poln pričakovanj sem se zjutraj podal v nov dan. Precej zgodaj sem vstal, se stuširal in uredil, ker me je ob pol enajstih že čakal taksi pred lokalnim supermarketom. Skupaj s sosedo in še par sošolci (pa tudi drugimi udeleženci) smo imeli danes namreč v planu obisk srednje šole, o katerem sem vam seveda že pravil. Pričakovali smo eno, dobili pa čisto nekaj drugega - vsaj tako je bilo v mojem primeru.

S sosedo sva prva prišla na cilj, kjer ni bilo še nobenega. Spravila sva se v prvo stavbo, kjer so nama sporočili, da morava še malce počakati, ker imajo dijaki še pouk. Vsake toliko časa se je pojavil kakšen dijak in še posebej dijakinje so se nenehno hihitale in smejale. Ko smo se končno vsi zbrali, so se pojavili tudi dijaki, ki so s panoji naznanjali, kdo bo v katerem razredu in tako smo se kaj hitro razdelili. Meni so namenili razred številka 1-7, v katerem je bilo kar 40 učencev. Meni se je to zdelo ogromno, za Japonce pa je to popolnoma normalno. :)

Odpeljali so me v svoj razred, kjer me je že čakala kopica dijakov, vsi v svojih uniformah. Pričakal me je aplavz in seveda sem takoj zardel, ker na to nisem bil pripravljen. Vstopil je tudi profesor, a razen veliko nasmehov ni storil kaj drugega. Rečeno nam je bilo, da bodo imeli dijaki neke predstavitve v angleščini in da bomo mi morali to poslušati in na koncu pokomentirati, dejstvo pa je, da nismo bili deležni prav ničesar od omenjenega. 

Ko smo zaključili s pogledi in hihitanjem (no, to mi je sledilo kamorkoli sem šel ...) so se dijaki posedli, meni pa so namenili kateder, da sem sedel kot profesor pred vsemi. Kar naenkrat je nastala tišina in nisem imel ideje, kaj mi je storiti. Gledal sem dijake in profesorja, ki mi je namigoval nekaj v smislu 'kar daj, saj veš kaj moraš', kar me je le še bolj zbegalo. Vsi so mislili, da vem kaj moram storiti, a žal je bilo čisto obratno. Po parih sekundah neprijetne tišine, ko sem izgubil upanje, da bo profesor končno kaj spregovoril, sem sam začel govoriti o sebi in svoji državi.

Rečeno nam je bilo, da mora vsak v približno desetih minutah v angleščini opisati svojo srednjo šolo in svoja srednješolska leta. Po parih minutah se mi je zdelo, da mi gre kar dobro od rok in besede so mi kar letele iz ust, celo nič se mi ni zatikalo. Problem je nastal, ko sem se malce bolj podrobno ozrl po razredu in ugotovil, da dijaki ne razumejo veliko angleščine in tako nimajo pojma o čem govorim. Malce sem še poskušal posplošiti, a po parih minutah sem enostavno zaključil, ker sem videl, da nima efekta. Profesor me je pogledal, na hitro pogledal dijake in v treh stavkih povzel vse, kar sem sam govoril približno pet minut. Tako sem doumel, da tudi profesor ni imel pojma o angleškem jeziku ... ^^

Večkrat sem jih spodbujal, da naj me kaj vprašajo, če jih kaj posebnega zanima, a razen res osnovnih vprašanj kot npr. 'ti je všeč Japonska?' in 'ti je všeč japonska hrana?' niso spravili iz sebe. Ko so nehali z vprašanjem je spet nastopila neprijetna tišina in tokrat sem jaz profesorju s telesno mimiko namigoval, da naj prevzame in da je sedaj on na vrsti, a nekako me ni razumel in tišina se je nadaljevala. Ker mi je bilo resnično neprijetno, sem začel spet govoriti. Tokrat sem sam postavljal vprašanja učencem in to v resnično simpl angleščini. Seveda niso razumeli nič in sem moral preklopiti na japonščino. -_-"

Ves čas sem se trudil smejati in biti dobre volje, a bil sem resnično zmeden in zbegan. Ko je profesor končno prevzel pobudo in spregovoril, se mi je za trenutek odvalil kamen od srca in upal sem, da bo boljše, a ni bilo tako ... Prešaltali smo na igre, kar mi je bilo zelo čudno za srednješolce stare okrog 16 let. Na plan so potegnili velik list papirja, na katerem je bil osnoven oris obraza, ter zraven dodali kup delov obraza (obrvi, oči, nosove, usta, ...). Cilj igre je bil z zaprtimi očmi poskusiti sestaviti čimbolj 'normalen' obraz, kar mi seveda ni uspelo in posledično se je cel razred hihital kot nor, sam pa sem ostal brez besed. Od takrat naprej sem se skorajda samo smejal in igral dobro voljo.

Sledila je še ena igra, ki smo se jo igrali tudi mi, a ne kot 16-letni dijaki. Na sredino razreda so postavili kup stolov in morali smo hoditi okrog. Ko se je glasba ustavila, se je moral vsak usesti in kdor ni našel stola, je izpadel. Nekako na sredini igre sem opazil, da načrtno igrajo tako, da bi jaz zmagal in posledično sem se odločil, da svojo tezo preverim. Namenoma sem poskušal izgubiti in ostati brez stola, a so igrali tako dobro (oziroma slabo, kakor vzamete), da sem vedno imel stol na voljo in sem moral posledično zmagati.

Za konec sem dobil nekaj malega sladkarij in se kar hitro odpravil iz razreda, da se spet dobim s sošolci, ker smo imeli v planu kosilo na tej srednji šoli. Ko sem jih končno spet srečal, so mi vsi izpovedali svoje izkušnje in prav vsaka se mi je zdela izredno bolj zanimiva kot moja. Nekateri so imeli čajno ceremonijo, nekateri so pripravljali hrano, spet drugi so oblačili kimono, jaz pa sem prekinjal tišino in sestavljal obraze. Prav tako so vsi dobili en kup daril, jaz pa sem s par krekerji v roki zapustil razred. :)

Nočem reči, da je bila slaba izkušnja - ravno nasprotno, bilo je nekaj novega, a siguren sem, da vsi poznate občutek razočaranja, ko pričakujete nekaj, dobite pa popolnoma čisto drugo stvar. Tako nisem bil deležen nobenih predstavitev, nič nisem pokomentiral in svetoval, nisem bil prisoten pri japonskem pouku, nisem uspel uporabljati efektivne angleščine in na koncu tudi nismo bili plačani, kakor so nam obljubljali. Na nek način je bila posebna izkušnja, a se vseeno bolj nagibam k temu, da je bila to le izguba časa.

Naj bo to za danes vse, ura je pozna in kot vedno sem precej utrujen ... ^^

Do jutri, cya!