DAY 4:

Danes je čuden dan ... Najprej do štirih zjutraj nisem mogel zaspati, kar naenkrat pa se je tudi strašansko ulilo in sedaj še vedno lije kot iz škafa. In piha. ZELO PIHA. Ponoči sem si pustil okno odprto, ker tako lažje zaspim, je pa s tem nastal problem, ker je zjutraj res hudo pihalo, okna pa nisem znal zapreti. Rabim sem sigurno eno uro, da sem naštudiral patent (ki je resnično prizadet), obenem pa sem si še porezal roke na tistem prekletem železju. -_-"

Moji plani o tem, da bi šel še malo na drug konec mesta poslikat okolico, so tako padli v vodo in sem obsedel doma v sobi. Skozi okno gledam ta mini tajfun in čakam, da bo konec - jutri naj bi bilo že bolj prijetno vreme. Jutri pa imamo tudi tzv. orientation meeting, kjer se bomo spoznali še s tujimi študenti z drugega programa. V petek sem dobil list z njihovimi slikami, imeni, državami in študijskimi smermi. Tako vem, da bodo tu poleg mene in Indonezijke še Mehičan, Grkinja, Finec, Američanka in dva Nemca. Sliši se nadvse zabavno. ^^

Čas mi krajša tale japonski izvajalec (žal umrl prerane smrti), ki bi marsikomu znal biti všeč. Thank me later. ;)

Do jutri, cya!

DAY 3:

Drugi dan sem z namenom ostal pokonci kolikor časa sem pač zdržal, da bi ja zmanjšal posledice jet-laga. Tako sem se spravil spat okrog pol desete z upanjem, da se ne bom prezgodaj zbudil in imel potem cel dan sranje zaradi zmešanega bioritma. No, zanimiv je bil že sam začetek dneva, saj sem vstal ob POL TREH POPOLDNE. Spal sem 17 ur v enem kosu! :O

Ko sem se končno spravil iz postelje, sem opazil, da danes ni tako čudovit dan, kot je bil prejšnji - že cel dan je namreč oblačno z občasnimi padavinami (ob tem stavku se počutim kot Miran Trontelj ml. hehe). Kljub temu, sem se odločil, da odrinem trgovini naproti, ker pač nujno rabim zadevo ali sto. Prejšnji dan sem si na listek napisal večino stvari, ki jih rabim, ampak itak ni treba posebej poudarjati, da sem listek pustil doma. Krivim jet-lag! :(

Pot do japonskega Merkurja (kot sem poimenoval trgovino) sem poznal, saj sem se tam ustavil že včeraj. Res škoda, da je danes slabše vreme, saj bi v nasprotnem primeru nastale res izjemne slike okolice. Hodil sem res počasi, saj nisem hotel izpustiti ničesar, se pa obenem ni mogoče izogniti riževim poljem, ki jih je tu okrog res ogromno. Slikovni dokaz sledi. ;)

Zanalašč sem se raje podil po stranski ulicah, tako sem namreč videl več, kot če bi enostavno hodil ob glavni cesti. Do Merkurja imam približno 20 minut hoje, kar ni pretirano daleč (razen če si natovorjen ko šerpa  seveda ...). Še vedno me muči zamenjana stran vožnje, na kar se enostavno ne morem navaditi. Problem je že ko prečkam cesto, ko namesto desno-levo-desno gledam levo-desno-levo. Sliši se res banalno, toda v praksi je stvar kar nevarna.

Na poti do tja, sem se na kratko ustavil še v supermarketu, kjer sem si nabavil zajtrk/kosilo v obliki dveh tuninih onigirijev in hladne kave z mlekom. Če dejansko paziš na kaj kupiš, lahko prideš skozi zelo poceni, ta obrok me je namreč stal dobra 2 evra.

No pa da končno preidem k Merkurju ... Glede na to, da je sobota, je bilo za pričakovati, da bo trgovina kar precej polna in nisem se pretirano zmotil. Pograbil sem voziček in naredil najprej testni krog po trgovini, da sem približno razumel, kako je sestavljena. Potem sem se premikal od police do police, od oddelka do oddelka in vztrajno metal stvari v voziček, ki se je kar hitro polnil. Pričakoval sem, da bom trgovino zapustil, kar nekaj jenov lažji, na koncu pa niti ni bilo tako hudo. Tu in tam sem povprašal kakšnega zaposlenega za nasvet ali orientacijo, drugače pa mi je šlo kar dobro. No razen, da bi skoraj kupil šampon za mačka namesto pralnega praška ... ^^

 Po dveh urah napornega šopinga sem se (glej -> natovorjen ko šerpa) vrnil domov. Kljub temu, da je precej oblačno, je še vedno soparno in okrog 25°C. Mislim, da ni treba povedati, da je bilo kar naporno in, da sem se nakoncu konkretno našvical. :)

Tri vrečke so srečno in v celoti prispele domov, vsebina pa je bila sledeča. V vrečki presenečenja 1 je bilo:

1. set desetih obešalnikov, da lahko sploh kako sušim perilo
2. set gobice in krpe za pomivanje posode, ki jo sedaj celo imam! (itak sem pozabil čistilo za posodo ...)
3. nekaj podobnega ponvi, da omleta ne bo ostala v trgovini, ampak bo dejansko nastala doma
4. posoda za juho (instant seveda, kaj pa drugega ;) )
5. dežnik, ker sem ga (idiot) pozabil doma
6. tujcu najbolj prijazen set vilice, noža in žlice - za dneve, ko bom posebej lačen :)

Sledi vrečka 2:

1. nekaj papirnatih krožnikov
2. nekaj plastičnih kozarčkov
3. neke vrste prašek v prahu in neke vrste prašek v gelu
4. kuhinjske krpe, da bodo papirnati krožniki in plastični kozarčki suhi :P
5. dve šalčki za čaj in kavo
6. posodice za hrano (ne vem zakaj sem to kupil ^^)

Zadnja vrečka #3 je vsebovala:

1. dve kopalniški brisači ( za katere sumim, da bodo po pranju uporabne kasneje kot Pripyat po Černobilu ...)
2. sekalna deska in nož
3. likalnik - roza barve, doh! (še vedno ne vem kje bom likal ampak ok ... )
4. tista zadnja stvar pa ni nek čuden sex toy, ampak je neke sorte obešalnik za spodnje perilo in manjša oblačila - vsaj upam tako. :)

Pozabil sem kar nekaj stvari, med drugim vrečke za recikliranje - zbiranje in odlaganje smeti je namreč tu čisto poseben šport (o katerem pa bom drugič spisal par besed), poleg tega pa je bilo tudi kar nekaj stvari, ki jih enostavno nisem našel kot recimo wc ščetka. Po tem niti nisem znal vprašati prodajalce. Če ima kdo kakšen nasvet, kako bi se to imenovalo po japonsko ... lepo prosim! ^^

Vse stvari sem pospravil kolikor se je pospraviti dalo. To recimo pomeni, da je marsikaj našlo svoj prostor v hladilniku, ker drugje enostavno ni prostora. Čudo od pralnega stroja recimo dela super, kar so preizkusile tudi brisače. Enostavno pritisneš start in automatic, dodaš nekaj praška in 20 minut kasneje imaš vse oprano in sveže, vse nastavitve pa samodejno izbere stroj. HVALA BOGU! :)

Tukaj je ura že 6 zvečer in praktično je že noč, vsaj temno je že toliko. Dneva sicer še ni konec, imam še kar nekaj dela, da kolikor tolikor uredim sobo. Če bo tukaj kriza, Janković sigurno ne bo priskočil na pomoč ... :)

Do jutri, cya!

DAY 1:

Pa smo približno 9000 kilometrov od rodne grude, praktično na drugi strani sveta ... Dolg in naporen dan ali dva sta za mano, dogodivščin pa seveda že kar nekaj. 

Da sem pravočasno prispel na letališče v Benetke, sem moral vstati že okrog štirih zjutraj. Pot do letališča je bila neverjetno gladka in tudi na samem letališču ni bilo prevelike gužve. Poslovilna kavica je padla in kar naenkrat sem se znašel na drugi strani letališča. Že v trenutku, ko sem stopil čez detektor kovin in sem se obrnil nazaj, v trenutku ko so moji domači odšli iz mojega vidnega kota, sem se počutil kar nekako nenavadno samega. Bil sem sam proti vsem, da tako rečem. Res je bilo čudno, ko sem se zavedal, da sem od tega trenutka odvisen čisto sam od sebe; to je bilo do neke meje kar strašljivo ... Pa sem na koncu pogoltnil cmok v grlu in odletel proti Frankfurtu. Vmes sem se nekako podzavestno držal skupine Japoncev, za katere sem nekako potiho upal, da gredo v isto smer kot jaz. Na koncu se je izkazalo, da sem imel celo prav, skupaj smo namreč prišli na Kansai International Airport v Osako.

Prava kolobocija je bila pri oddaji prtljage, ojoj kako je bilo smešno. Na check-inu sem postavil kufer na tekoči trak in izpisala se je cifra 31. Itak je omejitev 23kg, kaj pa drugega. Ženska za šalterjem ni čisto nič komplicirala, dejansko je rekla, da bo 'zatisnila oči' in to mi je super ustrezalo. Problem je nastal, ko je hotela zvagati ročno prtljago. Tudi tu se je pokazalo prekomernih 14, namesto dovoljenih 8 ali manj. Tu pa ni mogla več zatisniti oči. Hvala nekomu tam zgoraj, da sem s seboj vzel tudi nahrbtnik, da sem na koncu prijavil dva kosa prtljage in en kos ročne prtljage, kamor sem natlačil vse, kar je bilo bolj pomembnega. Dejansko sem imel 45kg prtljage hahaha. Ja, tu je bilo še smešno.

Sama vožnja do Osake ni bila nič posebnega. Imel sem kar precejšnjo srečo, da neposredno zraven mene ni sedel nihče, čeprav naj bi bilo letalo do zadnjega bookirano. Tako sem lahko lažje zadremal, pa še nisem imel opravka z nadležnimi sosedi, ki bi stalno hoteli na stranišče. Tisti, ki je sedel en sedež stran od mene je imel očitno jekleni mehur, saj mi zanj ni bilo treba niti enkrat vstati celih 10 ur. Ali pa je imel račko ... :) Letalske vožnje pač niso nekaj posebnega in jih je težko opisati v več kot parih stavkih. Pogledaš kakšen film, poslušaš kakšen komad ali dva in poješ tisto ogabno letalsko hrano, ki je pač na voljo. Lufthansa in nasploh Nemci ne sodijo ravno med najboljše kulinarike, kar jih premore svet ... -_-"

DAY 2:

Drugi dan se je začel, ko sem bil še na letalu. Leteli smo prek Rusije, Kitajske in Koreje, skozi okno pa tako ali tako nisem videl nič, ker sem sedel ob krilu. V Osaki je vsa procesija minila ekspresno hitro, to pa seveda še ni pomenilo, da imam prosto pot proti fakulteti. Itak, da ne, kake pa blebetam ... En dan prej, me je namreč koordinatorka programa prosila, če lahko na letališču nekako poberem še drugo udeleženko tega programa in jo pripeljem do faksa, ker je pač prvič v tujini in je prosila za pomoč. Vse lepo in prav, če ne bi dobil tega maila zadnji dan, poleg vsega pa je med Slovenijo in Indonezijo (od kjer prihaja omenjen deklič) kar konkretna časovna razlika. Tako sva se na hitro domenila s to isto punco, da se dobiva nekje pri glavnem izhodu, imel pa sem samo informacijo, kako bo oblečena. GENIALNO! 

Seveda je šlo vse po zlu že isti moment, ko sem izstopil skozi glavni izhod. Celo letališče sem prečesal po dolgem in počez, iskal neko dekle X, za katero sem samo vedel, da bo imela siv šal in črno krilo. Glede na to, da je omenila šal, sem sklepal, da je muslimanske veroizpovedi in, da bo zaradi 'zavitosti' malce lažje izsledljiva. O KAKO SEM SE ZMOTIL! Ko je prišel nek avion iz Malezije, se je na letališče vsulo nebroj 'zavitih' dekličev, jaz pa sem vsako malo bolj čudno pogledal, če je slučajno ona prava. Kar predstavljajte si, kako je vse to skupaj izgledalo. Vmes sem večkrat molil, da bi free wi-fi na letališču delal malo hitreje kot kalkulator iz hoferja, ker sem iskal še kakšen dodaten namig na mailu in facebooku. Zadnji moment sem dobil tudi njen facebook, a ker je bila na prikazni seveda do glave 'zavita', je bila ta pomoč bolj jalova. No na koncu sem po dveh urah tekanja gor in dol, ko sem že skoraj obupal in se sam odpravil na pot, nekako ulovil to dečvo. Izkazalo se je seveda tudi to, da v živo ne govori tako dobro angleško, kot je delovalo prek e-pošte. Da o japonščini ne govorim. Google translate, fakof!

Sledil je še najbolj zabaven del poti, ko sva morala dva jaka nevedneža prek raznoraznih variacij javnega prometa prispeti na drugi konec mesta. Na začetku sem ji prepustil, da ona vpraša kakšnega lokalca za smer ali nasvet, pa sem se opekel na prvem koraku. Od takrat naprej je sledila MOJI avtoriteti. :) 

Iz letališča sva se usedla direktno na vlak in upal sem, da greva vsaj v pravo smer. Na koncu se je izkazalo, da sva na čisto OK vlaku in se peljeva cilju naproti. Tu prtljaga ni bila več smešna, ker voziti med tisočimi in tisočimi ljudmi set kovčkov s 45kg prtljage pa res ni kačji mašelj. Vmes pa sta bila kot nalašč 2 prestopa, kjer sem moral iz vlaka na podzemno in potem nazaj na monorail. Res ČU-DO-VITO! Zgubljeni deklič v tem delu ne bo dobil nekaj posebej omembe vrednega komentarja, lahko si pač predstavljate res drobno (ne  veliko več kot 150cm veliko) in suho punčaro, ki s polnimi rokami prtljage raca za menoj in vijuga med tropom domačinov iz Osake ... ^^

Vlakov je kar naenkrat zmanjkalo in pristala sva zunaj na prostem. Od tu naprej bi se morala vkrcati na avtobus št. 51, ki pa kljub približno uri in pol čakanja ni prišel, bila pa sva sigurno na pravem kraju. Vsega sem imel že dosti, bil sem uničeno zmatran, lačen in tečen, pa še 25°C mi je butalo dobesedno v glavo, ker sem bil seveda pripravljen na dosti nižje temperature. Well played Japan, well played. Deklič sem zvlekel v taksi in tako sva bila v 10 minutah in še nekaj drobiža pred vhodom na Minoh campus, kjer bom obiskoval učne ure jezika do srede decembra. Najina pot je bila kar ok približek filmu 'See no evil hear no evil', sigurno ste ta film videli vsi ...

No na faksu naju je že čakala koordinatorka programa, ki naju je na kratko seznanila s podrobnostmi. Sam sem razumel večino v japonščini, kar pa mi je sfalilo je ona 'doštukala' z angleščino, kar pa si za indonezijski deklič ne upam trditi. Nočem biti nesramen, resnično ne, ampak zdi se mi, da je punca danes veliko kimala v prazno. No v glavnem, prispela sta tudi dva dodatna zaposlena, ki sta naju dovedla do najinih stanovanj, oz 12 kvadratnih metrov veliko kraljestvo, če lahko tako rečem.

Spim namreč nekje na sredini med pralnim strojem, umivalnikom in hladilnikom, kopalnica pa ima verjetno sama po sebi prostornino nekje 4 kubične metre. Dejansko ni slabo, ima vse kar rabim pač na minimalnem prostoru. Imam tudi balkon, s katerega imam dokaj poseben pogled, ni pa nek čeljust-zbijajoč pogled, ker pač nisem v 15238. nadstropju. Drugo nadstropje o ja! ^^ Kot se je na koncu izkazalo nisem v samem džumbusu, ki ga tvori Osaka kot vele-bigass-mesto, ampak sem na obrobju prefekture, na že skoraj podeželju. Tu vladata mir in tišina, prav tako ni nekih luči in laserjev, ki bi mi svetili naravnost v faco, ko spim. Hudo.

Ni treba posebej omenit, da sem takoj, ko so se ljudje spokali iz sobe, odprl kopalnico in se stuširal, kot še nikoli. Na hitro sem pometal stvari iz kovčkov v omaro in sobo naredil kar-se-da funkcionalno, obenem pa ne preveč zafilano, da ne bo kot Stožice na dan koncerta Il Diva ... Po kratki inšpekciji sem ugotovil, da sobi manjka praktično polovica stvari, za katere sem smatral, da so samoumevni. Nimam ene posode, nobenega pribora, ni niti krtačke za WC. Seveda ni brisač, za katere sem bil par sto procenten, da bodo na razpolago ... Nimam praška, mehčalca, nobenega čistila, ni likalnika in kar je najhujše, NI NOBENE HRANE jaz pa seveda sestradan. Hopa, takoj v supermarket.

Dogodivščina številka #ŽNJ, seveda obisk štacune. Grem mimo zelenjave in že sanjam neko hudo omleto in se na koncu spomnim, da nimam ne ponve ne olja ne nič ... Instant futer bo ta pravo očitno! :D Nagrabim celo košaro stvari za v mikrovalovno, nekaj na hitro iz hladilnika in to je to. Danes očitno ne bo neke gurmanske večerje, bo kar bo dala mikrovalovka. Če ne bom prej sprožil dimnih alarmov, kar mi je tudi že skoraj ratalo, pa ne bi preveč o tem ... -_-"

Kaj zdaj? Menda imam cel vikend časa, da se spoznam z okolico, kar je super. Jutri mi ne bo manjkalo sprehodov in tako bo jutrišnji blog sigurno bolj bogat s slikami. V ponedeljek imamo nekakšen orientation-meeting, ko se bomo spoznali še z nekimi drugimi tujimi študenti iz celega sveta. Zna bit kar zanimivo. Kaj delam trenutno? Sedim na tleh na balkonu z junk foodom v eni roki in s plastičnim kozarcem vode v drugi ter se hladim od napornega dneva. Še kako bi šel spat, pa bom zaradi jet laga še par urc sigurno počakal ... :)

Do jutri, cya!

Še malo, še malo! V četrtek okrog pete zjutraj grem Benetkam naproti, sem pa vsak dan bolj na trnih in poln pričakovanj. Danes recimo sem hotel samo na hitro pogledat, kako in koliko bom spokal za sabo, pa sem na koncu praktično vse spokal in imam dejansko poln kufer vsega. Dejansko ne veš koliko stvari dejansko imaš, dokler se ne spraviš pokat. Bodo štirje pari čevljev dovolj? Rabim kopalke pa japonke tudi? Norec ... :)

Pa ne veš tudi, koliko stvari ti še manjka, dokler ne greš v trgovino. Voziček se kar sam polni in kar naenkrat imaš 128 različnih šamponov in deodorantov, ki jih itak ne boš spraznil do decembra, ampak v tistem trenutku to ABSOLUTNO rabiš. Pa kakšne vlažilne robčke in razkužilo za roke je tudi obvezno nabavit, pa čeprav prvič v lajfu. Šele obisk lekarne mi je dal vedeti, da sem že čisto nor, ko sem prišel ven s sedmimi ali osmimi škatlami različnih zdravil, farmacevtka pa je verjetno mislila, da grem za 20 let med pastirje v Etiopijo, ne pa za par mesecev v precej bolj razvito državo od Slovenije ... ^^

95% stvari je tako že pripravljenih, tako da jutri nimam absolutno nič za počet. Ne vem več kaj bi sam s seboj, premetavam se levo desno in počnem bedarije. Lahko bi mirne duše rekel, da imam reisefieber oz. potovalno mrzlico. Bo treba še na kakšno kavico za živce, da bo dan hitreje minil. 

Minilo je že kar nekaj časa od zadnje objave in tako je do mojega odhoda samo še šest dolgih dni. V tem času sem se lotil študentskega dela, da zaslužim še kolikor se da, preden se dokončno do vratu zadolžim ... Kontaktirali so me tudi iz Osake, od katerih sem prejel nekakšen urnik in okvirna navodila ter informacije o moji nastanitvi. Kot kaže bo že prvi dan zelo zanimivo, saj se moram sam znajti in se s serijo prevoznih sredstev nekako prislikati na univerzo. Moja soba bo kot pričakovano majhna, bo pa seveda vsebovala vse potrebno od pralnega stroja do wi-fi interneta. Upam seveda na nor razgled iz balkona (ki je potrjen!), da lahko poslikam še kakšno panoramo za objavo sem gor.

Medtem sem moral opravit še par zadnjih opravkov, med drugim sem izdelal neko vajo za faks, prav tako pa sem moral kupiti še nekaj stvari, ki jih obvezno rabim za sabo. Tako imam nove čevlje, ki upam, da bodo dobro pretrpeli kilometrino, ki jih čaka, naslednji teden pa menda dobim tudi set novih kovčkov, ker so dosedanji po tisočih in tisočih kilometrov, ki jih imajo za sabo, že konkretno zdelani. Novi so super prostorni in na sploh izgledajo očem zelo prijazno. 

Preden pa dejansko začnem na prste ene roke odštevat dneve do odhoda, pa imam vmes še en mejnik ... Ta vikend namreč dopolnim 21 let in to bo treba proslavit. Se mi zdi, da bo še kako prav prišel zaslužen keš. ^^

Naj še omenim, da to ne bo moj prvi obisk Japonske ... Letos februarja sem se prav tako nekako dokopal do štipendije za krajši 2 tedenski program, tako da nekaj pa sem že videl in ne bo tako novo, kot bi mogoče kdo pričakoval. Prvič, drugič ali pa šestindvajsetič, konec koncev je čisto vseeno, zame bo to super potovanje, še posebej kot japonologu pa mi bo prekleto prav prišlo, da si naberem nekaj potrebnih izkušenj in da malo povadim moje jezikanje v japonščini.

Na srečo ali na žalost nisem nek anime ali manga navdušenec, kot bi verjetno marsikdo pomislil ob prvi omembi Japonske. To sicer predstavlja velik del njihove moderne pop kulture, ki sestavlja vsakdan novodobnih Japoncev, opis le-tega pa je dejansko moj cilj. Da predstavim, kako tam izgledajo čisto vsakdanje stvari, ki pa nam gaijinom pustijo čisto drugačen vtis. Že samo obisk navadnega supermarketa je lahko noro zabavna izkušnja, kar sem seveda okusil tudi sam, ko sem lahko enostavno zapravil pol ure in več samo ob gledanju takšnih in drugačnih morskih sadežev. 

Ramen, sake, podzemne, hi-tech stranišča, otakuji in hentai, vse to in še več bo našlo svoj prostor na tem blogu. 

Hja, malo pa se me že loteva potovalna mrzlica, ko se vsak dan bližam odhodu. Dejansko manjka še 16 dni in že bom od doma odrinil proti Benetkam, kjer prek Frankfurta letim v Osako ... 

Mogoče ne bi bilo tako nevljudno, če bi se dejansko predstavil? Verjetno res ne. Sem namreč (skoraj!) 21-letni študent geografije in japonologije v Ljubljani, originalno pa prihajam iz Trbovelj. Ja, iz tam kjer je tisti ogromni dimnik, ja. To pa niti ni tako važno, ker o tem ne bom pisal. Blog bo opisoval nekaj čisto drugačnega, opisoval bo moje 'kar-nekaj-tedensko' popotovanje na Japonsko. Moja prijava na jezikovni tečaj na Univerzi v Osaki je bila namreč sprejeta, prav tako so mi 'na lepe oči' zraven pristavili še kar zajetno štipendijo, kar pa itak ne zavržeš kar tako. 

27. tega meseca se torej odpravljam na pot, vračam pa se nekje pred božičem. Karta in vse kar spada zraven je že poštimano, dokončujem le še obveznosti, ki jih moram opravit na faksu, da bo ob povratku vse tako, kot je treba in da bom lahko brez (večjih) problemov poštimal tudi letnik. Dela je še kar nekaj, bo pa vse v roku končano, da se brezskrbno lotim dominacije Daljnega vzhoda!