DAN 35:

Nenadoma se je kar precej shladilo, a se ne sekiram preveč. Jutri grem namreč 1600 kilometrov južneje v toplejše kraje. Od jutri do torka zaradi univerzitetnega festivala nimamo predavanj, zato imamo veliko časa za potovanja in kar veliko tujih študentov se nas je odločilo, da se za podaljšani vikend nekam odpravimo. Nekateri na Tajvan, spet drugi na Hokaido ali Kyushu, mi pa na Okinawo.

Mislim, da nas gre vse skupaj sedem fantov, ki se bolj ali manj med seboj poznamo iz te ali druge zabave, bistveno pa je, da se seveda večinoma zelo dobro razumemo. Kot sem že omenil, je vsa zadeva prišla resnično spontano in zame zelo nepričakovano, saj sem imel v mislih, da je cena absolutno višja in ne pičlih 80€ kolikor nas je stala povratna karta, spimo pa v hostelu za 10€ na noč. :)

Ostalih šest sopotnikov ima jutri zjutraj najprej zdravniški pregled, ker so namreč v drugem programu kot jaz, tako da se dobimo ob enajstih na najbližji železniški postaji in se bomo skupaj z vlakom in podzemno odpravili proti Kansai International Airport na jugu mesta, od kje bomo ob 14:45 vzleteli proti Okinawi.

Letimo s poceni japonsko letalsko družbo z imenom JetStar, ki je nekakšen vzhodni ekvivalent RyanAir, le da leti večinoma notranje lete. Kot sem slišal je vse skupaj resnično minimalistično in sediš v nagužvanem letalu, kjer ne moreš niti premakniti stola, kaj šele da bi dobil obrok, a za tako nizko ceno seveda ne moreš pričakovati luksuza ... ^^ 

Vremenska napoved nam kaže 25°C skozi celotne štiri dni, ki jih bomo preživeli na jugu, imeli pa bomo po vsej verjetnosti tudi nekaj dežja, a me to niti ne moti. Pričakujem izjemno zanimiv podaljšan vikend in super potovanje, ki si ga želim že zelo zelo dolgo. Očitno se sanje resnično lahko uresničijo, če le ne ciljaš previsoko. :)

Če bo wi-fi se seveda javim direktno od tam, drugače pa bo naslednja objava v ponedeljek.

Do naslednjič, cya! 

DAN 33:

Spočit in regeneriran sem se spustil v nov teden in glede na ponedeljek, bo to super teden. Namesto ob enih sem danes na faks prispel že ob pol enajstih, zmenjeni smo bili namreč z založbo, ki je izdala naš učbenik. Ta učbenik je napisal profesor, ki nam predava vsak teden in ker je reč relativno nova, so se pri založbi odločili, da bodo z našo pomočjo posneli promocijski video. :)

Trije smo se kot prvi prikazali v učilnici in vsak je na začetku naredil intervju, kjer smo malce pohvalili knjigo in se delali, kot da smo čisti začetniki v japonskem jeziku, tako da smo morali praktično vse opraviti v angleščini. Jost, ki je začel kot prvi, nam je s svojo izbiro besed nekako začrtal pot, ki smo se jo potem vsi nadaljnji zbrani držali in intervjuji so minili kot nič.  

Po kratkem odmoru smo začeli z normalno uro in tudi to so posneli, tako da imajo več kot 2 uri posnetkov iz katerih bodo naredili promocijski video, ki ga bom (upam!) dobil na ogled tudi jaz. Vsekakor zabavna izkušnja, ki me bo izstrelila med zvezde japonskih promocijskih videov.  Za sodelovanje smo vsak prejeli bon v vrednosti 20€, ki ga lahko izkoristimo v katerikoli knjigarni in to je sigurno uporabno, še posebej ker sem si za potrebe študija prejšnji teden naročil posebno bukvo ... ^^

Po faksu smo bili zmenjeni, da se z vlakom odpeljemo na jug, da bi šli v Umedo na hitro v shopping. Na začetku nas je bilo 5, na koncu pa so se trije razkropili vsak na svojo smer po drugih opravkih, tako da sva ostala samo jaz in Japonec Kazu, s katerim se po vsakotedenskih  srečanjih ob sredah odlično razumemo vsi.  

Tako sva šla praktično v center Osake, kjer se nahaja vse kar si srce poželi. Ponoči izgleda absolutno noro in po pravici povedano me je bolj navdušilo kot Tokyo pred pol leta, pa nisem bil prvič tukaj ... Začela sva v absolutno ogromni trgovini po imenu Yodobashi kamera, ki ima podružnice po celi Japonski. 

V trenutku sva zapravila uro in pol, oči pa niso ostale lačne in domov sem prišel s kar lepim ulovom, ki sem si ga po pridnem šparanju lahko privoščil. Gre za trenutno najbolj vročo stvar na Japonskem, ki jo vidiš vsak dan in vsepovsod, naj bo to v rokah otroka ali odraslega, na avtobusu ali na vlaku ... :)

Po shoppingu in paši oči sva se odpravila na hitro večerjo v McDonald's, ki sem ga jedel po res dolgem času in lahko uradno potrdim (kot sem že večkrat), da je hrana tu praktično identična vsepovsod po svetu. Cene pravtako. Naslednja postojanka je bil kraj, za katerega sem misli, da obstaja samo v virtualnem svetu, a me je njegov dejanski obstoj v realnem življenju še kako presenetil. Pokemon center! ^^

Svetovna senzacija, ki sliši na ime Pocket monsters oziroma krajše - Pokemon tu nikoli ni šla iz mode, tu bodo večno 'in' in nikoli pozabljeni. Vsi so tu nori nanje od najmlajših do najstarejših in franšiza še vedno cveti. V trinajstem nadstropju absolutno megalomanskega trgovinskega centra se nahaja nadstropje, ki je posvečeno samo Pokemonom in tu lahko najdete praktično vse na to tematiko. Od igrač, oblačil, kuhinjskih pripomočkov in sladkarij, do božičnih okraskov in tapet.

Raj za vsakega Pokemon navdušenca in lahko mi verjamete, da sem prišel ven nasmejan do ušes. Že od šestega leta starosti, ko sem v roke prvič prijel gameboy se me drži ta evforija, ki od časa do časa butne na plano in v meni vzbudi nostalgijo. Verjamem, da sigurno nisem edini ... :)

Do jutri, cya!

DAN 32:

Včerajšnji dan je bil super - halloween žurka je bila velik hit in prišlo je krepko čez 200 ljudi. Ne bom veliko komentiral, naj slike povedo zgodbe ... :)

Do jutri, cya!

DAN 31:

Evo, uradno sem tu mesec in vsak dan se imam boljše kot prejšnji dan. Včeraj sem se na kratko udeležil spet še ene welcome party na campusu, kar je bilo bolj kot ne formalnost, saj je bilo na voljo le nekaj hrane in brezalkoholne pijače, pa še to smo zaključili po manj kot dveh urah. Kasneje je sicer sledila rojstnodnevna zabava neke Britanke, ampak to ni cilj današnje objave.

Danes bom na kratko povedal o super zadevi, ki se je zgodila praktično čez noč. Na zabavi včeraj sem govoril z Jostom in omenil mi je, da imajo v planu za naslednji vikend (ki bo podaljšan na 5 dni zaradi šolskega festivala) izlet na Okinawo in povabil me je zraven. Čeljust mi je padla na tla in sigurno prebila vsaj tri nadstropja, tako sem bil šokiran, kako se mi je instantno ponudila šansa, da grem 1600km južno v japonski raj.

Seveda sem takoj povprašal za ceno, ker sem pričakoval absurdno visok znesek, a resnica je čisto nasprotje - za povratno letalsko karto in 3 nočitve v hostelu bom plačal (verjeli ali ne) samo 110€! Takoj sem privolil in včeraj zvečer so že bile rezervirane karte in prenočitev. Seveda ne gre za top hostel, temveč za poceni študentsko opcijo, a meni je čisto vseeno. Imel bom namreč možnost videti in doživeti enega izmed najlepših, če ne kar najlepšega dela Japonske.

V naslednjem tednu se naj bi menda zelo ohladilo, tako da bo pot na jug še kako sedla. Poleg tega pa bom lahko iz seznama črtal še eno must-see destinacijo. :)

Do jutri, cya!

DAN 29:

Skoraj mesec sem že tu, pa sem si šele danes kupil ta pravi keramični krožnik hehe ... Do sedaj enostavno ni bilo potrebe, ker sem uporabljal papirnate, a se dolgoročno ne izplača in bo treba tako večkrat zagrabit gobo in pomit še ta krožnik več. Pa ni neke sile, ker imam tako ali tako izjemno malo posode, ki pa stalno kroži in je vedno v rabi. Prav tako sem moral nabavit metlo, ker je sesalec, ki je že bil v sobi ob mojem prihodu, enostavno zanič. Tako sem si našel nova domača opravila ... :)

Teden je minil brez večjih dogodkov, zato tudi ni bilo pomembnejših objav. Jutri bo spet na vrsti mini žurka na faksu, v soboto pa halloween party s približno 150 ljudmi, kar bi znalo biti noro hudo. Slike kostumov se že počasi pojavljajo na facebooku in tako se je med njimi znašel tudi moj Pikachu. ^^

Se spomnite moje ideje o Suzuki? No ... spet me je zagrabilo in že iščem potencialne kandidate za skupen obisk dirkališča, ker sem prek profesorjev izvedel, da niti ni tako drago in bi lahko za 100€ recimo videl ogromno stvari, a velja omeniti, da je to samo za en dan. Kakorkoli že, zaradi te želje tako vsak dan trošim malo manj za nepotrebne bedarije in tako upam, da bom našel relativno poceni varianto in si končno v živo ogledal japonske makine v akciji.

Prav tako sem prejšnji teden na youtube zasledil video o dirkanju v Osaki in takoj mi je bila znana lokacija snemanja. Ko sem na google maps na hitro preveril, sem takoj ugotovil, da je snemana lokacija nedaleč od mene. In posledično je v meni kliknilo in skapiral sem, da zato skoraj vsak večer po polnoči slišim avtomobile, ki se vozijo proti hribom, kjer se verjetno podijo po ovinkih. Tako sem zbral zainteresirane kandidate in eno noč se bomo skupaj odpravili na ogled v upanju, da jih dejansko ulovimo na delu. Držite pesti!

Do jutri, cya!

DAN 27:

Se spomnite, ko sem vam pravil o organiziranem izletu, ko smo se odločali, kam bi šli? No sedaj imamo določeno destinacijo. Ne gremo na Okinawo ali v Sapporo, tako kot so nekateri želeli hehe, gremo namreč precej bliže Osaki - izbrana destinacija je namreč Ise! ^_^ 

V soboto prvega decembra se torej odpravljamo na približno 3 urno pot proti vzhodu, kjer se naša točka nahaja. Veliko vam o tem kraju ne znam povedati, vem le da je dom glavnemu šintoističnem svetišču in zato precej popularna turistična točka. Vzdevek mesta je sveto mesto oziroma mesto Boga.

Naš izlet bo sicer obsegal samo en vikend, a si bomo v tem času ogledali kar precej stvari, o katerih sem danes dobil nekaj informacij v pisni obliki, tako da vam lahko na kratko opišem. Ker gre za zelo staro in povrh vsega še zelo versko mesto, je bilo za pričakovati, da si bomo ogledali kakšno svetišče ali dve. Na urniku imamo ogled vasice Okage Yokocho, ki naj bi ponujala izjemno pristno starojaponsko vzdušje s svojimi lokalnimi trgovinicami, regionalnimi specialitetami in nadvse gostoljubnimi domačini. :)

Najbolj se veselim ogleda (ne se smejat!) - NINDŽA MUZEJA. Rezerviranih imamo namreč par ur za ogled navzven čisto običajne stavbe, ki pa je v notranjosti prepletena s skrivnimi prehodi, predori in pastmi.  Vodila nas bo posebej opremljena kunoichi (oziroma ženska nindža) in za nas naj bi uprizorili menda nadvse zabavno predstavo. Povrh vsega pa bomo metali še shurikene. Kako človek ne bi bil navdušen?!? ^^

Cena celotnega izleta je kar zajetnih 100€, a je treba omeniti, da spimo v tipičnem japonskem prenočišču oziroma v ryokanu, ki predstavlja 90% celotnega zneska, a ponuja zraven dva obroka. Stroške prevoza do tja in nazaj na srečo krije Univerza v Osaki, tako da konec koncev ne bo tako drago. Sigurno pa bo super zanimivo in obetate si lahko natančen potopis poln slik in komentarjev, tako kot vedno. A treba bo počakati do prvega vikenda v decembru ... :P

Do jutri, cya! 

DAN 26:

Izmed nešteto stvari na Japonskem, ki jih absolutno obožujem, sem danes našel še eno, ki me je pustila precej razočaranega. Govorim namreč o kupovanju čevljev na Japonskem ...

Kot sem že omenil v eni izmed prejšnjih objav, imamo možnost vsak torek in vsako soboto igrati nogomet z Japonci, kar se seveda sliši super, a pod pogojem, da imaš vso opremo. Sam namreč nimam primerne obutve in zato sem se danes po faksu odpravil v mesto v upanju na čimbolj poceni rešitev, a sem na koncu vseeno ostal praznih rok, no skoraj ... :)

Kot ponavadi sem se prek busa in vlaka pripeljal do veleblagovnice, ki se nahaja v Yamadi, kar je še dokaj blizu za moje razmere. V tem centru je celotno nadstropje namenjeno športu in izdelkov je mrgolelo. Takoj sem se odpravil na nogometni oddelek in v oči mi je padlo nekaj parov čevljev. Prvi problem je nastal takoj, ko sem jih pograbil v roke, saj so japonske številke čevljev drugačne od ameriških in evropskih, izražajo namreč dolžino čevlja v centimetrih in meni se niti malo ni sanjalo, koliko centimetrov merijo moji čevlji. ^^

Ko sem si med vsemi izbral model, ki mi je še najbolj sedel, sem prodajalca povprašal za številko in po dalj časa trajajočem brskanju po policah in skladišču je prišel nazaj rekoč, da za noben model nima moje številke. Tako sem izvedel, da je dolžina mojih stopal 28,5 cm in kot naročeno je največja številka čevljev v celotni trgovini 28 centimetrov. Sam sem še enkrat preveril celotno trgovino, če imajo mogoče kakšne drugačne čevlje v moji številki, a dejansko res niso imeli večjih od 28 centimetrov. Pa da ne boste mislili, da je moja noga gromozanska, ker resnično ni - moja evropska številka je 43, kar je čisto povprečno, tu pa mi je 44 (oziroma 28) premajhna ... :(

Tako sem ostal brez nogometnih čevljev in bom na koncu verjetno pristal v golu. No, ob povratku domov sem v vsej jezi odšel v knjigarno, pograbil prvo mango, ki mi je padla v oči in sedaj upam, da ni nek bizaren hentai ali kaj podobnega. Držite pesti! ^^

Do jutri, cya!

DAN 23:

Ker je bil vikend precej naporen, pišem današnji report s precejšnjo zamudo, a nič bat, bo vse lepo povzeto za nazaj ... :)

Triindvajseti dan je bil petek in bil je dan, ki smo ga vsi študetnje komaj čakali - organizirano smo namreč šli pit v mesto. Zmenjeni smo bili ob pol devetih zvečer na železniški postaji z imenom Kandai-mae, a ker ima ta postaja dva izhoda smo rabili vsaj pol ure, da smo se vsi našli - bilo nas je namreš kar 25! :)

Rezerviran smo imeli lokal po imenu Wood Village, ki je približno 5 minut od postaje. Sam lokal je ravno za okoli 35 ljudi, tako da smo okupirali veliko večino. Kot sem že omenil v eni od prejšnjih objav, smo imeli rezerviran nomihodai oziroma all-you-can-drink varianto. Vsak je plačal 20€ in za dve uri smo lahko pili kar koli smo hoteli in v kakršnih koli količinah. Ni treba poudarjat, da smo poskusili vse najbolj brutalne pijače, ki so jih imeli na izbiro in za nekatere se je to končalo precej klavrno, za ostalo večino pač ne. ^^

Na voljo so imeli res sto in eno pijačo, tako da je vsak lahko pil, kar mu je pasalo. Tako smo počasi stopnjevali in začeli s pivom, končali pa z 90% alkoholom po imenu Spiritus. Lahko priznam, da je to najbolj ogabna stvar, kar sem jih probal v življenju! Mislim, da smo se o tem vsi takrat prisotni strinjali, še posebej pa dekle, ki je po Spiritusu za nekaj časa obležalo ... :)

Dve uri sta minili v trenutku in zaslišali smo 'zadnja runda' ... Vsi smo pograbili šanso in naročili še zadnjo megalomansko rundo in potem zaključili. Seveda vmes ni manjkalo prigrizkov - jedli smo vse od soje do pomfrija, a še vedno se ne ve, kdo je to dejansko plačal ... :)

Ko smo zaključili je bila ura šele nekaj čez 11 in seveda še nismo hoteli nazaj, tako je padla super ideja: KARAOKE! Skoraj vseh 25 se nas je usedlo na vlak in skupaj smo se odpeljali par postaj nazaj proti domu in se ustavili na postaji Minami-senri. Vstopili smo v ogromno stavbo in se z dvigalom odpeljali par nadstropij višje, kjer smo si vzeli največjo možno sobo za karaoke. To je resnično ena izmed najbolj zabavnih aktivnosti, ki jih lahko skupina ljudi počne zvečer ... Kar predstavljajte si 25 ljudi, ki naglas poje ekstremno klišejske komade kot npr. 'Like a virgin' ali pa 'We are the world'! :D

Čisto nobenega ni bilo sram petja in resnično smo uživali, čeprav včasih nismo imeli pojma kaj pojemo, kot recimo na primeru 'Gangnam style', ko je bil celoten tekst izpisan v korejščini in smo se samo drli nekakšen približek besedila. Čas je ekspresno minil in ura je bila kar naenkrat pol štirih zjutraj. Tako smo zaključili z našim petjem in se razkropili vsak na svoj konec, a nekateri smo imeli pričakovane probleme - vlakov namreč še ni bilo in morali smo čakati.

Začuda smo samo štirje ostali brez transporta ali alternativne prenočitve, tako da smo se ob nadvse zgodnji uri odločili, da si poiščemo zajtrk. McDonald's je bil zaprt, tako da smo se ustavili v nekakšni mini 24/7 trgovini in si privoščili pečenega piščanca, ki je še kako prekleto sedel! :)

Končno smo dočakali peto uro zjutraj in z vlakom smo se odpeljali domu naproti, seveda pa še ni bilo konec problemov ... Sam sem izstopil na zadnji postaji, ostali trije pa so to storili že prej, tako da sem ostal sam - dejansko sem bil čisto sam na vlaku!

Naslednji problem je bil precej večji ... Malo čez pet zjutraj sem prispel do končne postaje, kjer ponavadi ujamem bus do doma, a verjetno ni treba omeniti, da je prvi bus šele ob sedmih, tako da sem imel dve možnosti: lahko čakam dve uri, da ujamem prvi bus ali pa poskušam sredi noči sam priti domov. CHALLENGE ACCEPTED! In tako sem se pognal proti domu ... Nekako mi je uspelo najti pravo pot in več kot uro kasneje, že krepko v novem dnevu - s soncem nad mestom - sem prišel domov. Padel sem v posteljo, izmučen kot še nikoli in si nastavil budilko za čez par ur, kajti ob enih smo bili zmenjeni na železniški postaji na drugem koncu mesta, ker smo šli na nogometno tekmo! :)

DAN 24:

Ura je zazvonila mal čez 10 zjutraj in čudno poln energije sem se stuširal, oblekel in odpravil na avtobusno postajo. Avtobus je prišel kot naročen, prav tako vlak in verjetno sem prvič prišel predčasno na dogovorjeno mesto. Trije smo bili zmenjeni, da se dobimo na železniški postaji Yamada, četrti pa nas je dohitel že skoraj na cilju na južni strani mesta. Tako smo štirje okrog dveh pristali na popolnoma drugi in zame neznani strani mesta. ^^

Do tekme smo imeli precej prostega časa in izjemno prazen želodec, tako da smo se najprej odpravili na kosilo. Na Japonskem je navada, da pred vsako restavracijo stojijo ljudje, ki vabijo goste in tudi mi smo na tak način izbrali svojo restavracijo. Naša je ponujala neskončno različnih ocvrtih stvari v obliki ražnjičev in seveda smo poizkusili skorajda vse. ^^

Pojedli smo vse od ocvrtega česna, do ocvrtih hamburgerjev in ribjih klobas do ocvrtih jagod in tortic. Vse je bilo presenetljivo dobro in tako nismo obžalovali odločitve. Kljub temu, da smo eno uro zapravili v restavraciji, smo še vedno imeli precej prostega časa, tako da smo se odpravili v bližnji živalski vrt. Tudi to se je izkazalo kot super odločitev in dve uri sta minili, kot bi trenil. Videli smo ogromno živali, ki jih recimo pri nas v Ljubljani ni moč videti.

Ura je bila tako že skoraj šest in po vmesnem postanku v Mister Donuts (<3), smo pobrali še petega člana posadke in se odpravili na stadion. Ker smo najprej zgrešili vhod, smo zamudili otvoritveno ceremonijo, kar mi je malo žal ... Tekma je bila med domačimi Cerezo Osaka in gosti FC Tokyo z zaključnim rezultatom 1:1, kljub temu da so domači povedli po čudovitem golu in kljub premoči skozi celotno srečanje.

Navijači so se celo tekmo drli na vso moč in tako izražali podporo kluboma, še posebej pa so me navdušili gostujoči navijači, ki kljub temu, da so bili v konkretni manjšini, niso utihnili niti za minuto tekme. Cel stadion je bil v roza barvi, ki je barva kluba in imel sem celo to srečo, da smo našli nekaj navijaških pripomočkov, ki so jih pozabili domači navijači. :)

Vsi skupaj smo se domenili, da gremo na naslednjo domačo tekmo 17. novembra, kar bo sigurno prav tako noro, a z malo več prisotnimi Slovenci ... Po tekmi smo se odpravili na večerjo in na vrsti je bil curry. Poleg nešteto stvari, ki si jih lahko prilagodiš pri obroku, si lahko prilagodiš tudi, kako pekoč bo tvoj curry. Lestvica je od ena do deset in tri se mi je zdelo precej primerno, ker si ponavadi rad vzamem pekočo hrano. Na moje presenečenje je bil curry tako prekleto vroč, da ga nisem zmogel do konca pojesti in tako mi resnično ni jasno, kaj pomeni deseta stopnja. ^^

Za konec smo se slikali še z božičkom iz KFC in se razkropili po mestu, vsak na svoj konec domov. Privoščil sem si zaslužen spanec in vstal v petindvajseti dan, ki ga ne mislim posebej opisovati. Ogromno domačih opravil in študijskih obveznosti, kar gotovo ni zanimivo za branje. :)

Do jutri, cya!