Najprej mini opravičilo glede četrtka, ko sem kar precej jamral ... Smo v petek takoj zjutraj kasirali po 30€ vsak, tako da vzamem delček nazaj. :)

DAN 52:

Vstati je bilo treba okrog šestih, da sem vse spakiral in pripravil za pot v Hiroshimo in Miyajimo. Sicer je bilo to planirano za petek zvečer, a smo nekako spontano pristali zunaj in so se mi vsi plani instantno porušili.  Po tušu, mini zajtrku in pakiranju nahrbtnika, sem pristal na avtobusu in se odpravil že kar tipično proti postaji Kita-senri. Tam so me (poleg še par drugih študentov, ki živijo v bližini) pobrali z našim skupinskim avtobusom in že smo šli Hiroshimi naproti.

Avtobus je bil za okrog 50 ljudi, nas pa je bilo krepko čez in so tako morali nekateri sedeti na sredini, kjer imajo japonski avtobusi dejansko dodatne sedeže. Glede na odzive niso najbolj udobni, a ne znam povedati iz prve roke, ker sem imel srečo, da sem lahko sedel na normalnih sedežih (ki pa prav tako niso bili udobni, ker je vse narejeno za majhne japonske nogice). 

Celotna pot proti Hiroshimi je trajala skoraj 6 ur, ker smo se vmes dvakrat ustavili na počivališčih, kar je za Japonce precej običajna zadeva. Kljub temu nas to ni pretirano motilo, ker so japonska počivališča dejansko precej bolj zabavna kot naša - tu je namreč kar nekaj trgovinic in restavracij, kjer smo si nakupovali prigrizke in pijačo.

V Hiroshimo smo prispeli okrog dveh popoldne po parih urah spanja. Seveda smo bili vsi precej zlomljeni zaradi sedežev, povrh vsega pa je še rosilo in je vse skupaj izgledalo zelo turobno. Avtobus nas je odložil direktno pred spominskim muzejem miru in po tem, ko je vsak dobil svojo karto, so nas posedli v dvorano. Začeli smo namreč s predavanjem ženske, ki je 6. avgusta 1945 preživela atomsko bombo v Hiroshimi. 

Izvedeli smo vse grozne podrobnosti, med drugim tudi kako je kot osemletni otrok nevede ubila par ljudi, ko jim je po eksploziji dala vodo, ki je v njihovih izjemno dehidriranih telesih povzročila šok in jih dokončno spravila na oni svet. Imela je srečo, ker je živela 2,4km stran od hipocentra eksplozije in vse do tam je bilo mesto popolnoma zravnano z zemljo in v plamenih. Menda je mesto gorelo 7 dni skupaj in 350.000 ljudi je bilo izpostavljenih radiaciji. Število žrtev je nepredstavljivo, glede na njeno zgodbo, pa je najhujše prišlo par let po koncu vojne. Vsi so se v strahu za svoja lastna življenja še leta in leta izogibali preživelim iz Hiroshime, da ne bi bili neposredno izpostavljeni radiaciji. Iskanje partnerja in zaposlitve je bilo za preživele izjemna muka.

Predavanje je bilo izjemno zanimivo in ena ura je minila kot nič. Prestavili smo se iz dvorane v muzej v drugem nadstropju, kar pa je bila resnično čustvena izkušnja. Ko greš skozi celotno zgodbo Hiroshime, ne moreš, da se ne bi vsaj malo zamislil. Lahko si najbolj zajeban človek na svetu pa se boš tukaj ustavil in zamislil. Resnično gre za močan kraj ...

Časa nam je zmanjkovalo, a sem se vseeno nekako prikradel do najbolj znane stavbe v Hiroshimi. Gre za stavbo imenovano Genbaku dome, ki se je nahajala direktno pod eksplozijo Malega Dečka in zaradi močnih vertikalnih stebrov preživela eksplozijo (za razliko od nebroj ostalih stavb, ki so bile izbrisane iz zgodovine). Danes spada na Unescov seznam svetovne dediščine in ostaja kot opozorilo o moči jedrskega orožja.

Stemnilo se je kar hitro in že smo bili nazaj na avtobusu, na poti proti našemu prenočišču na vrhu hriba nad Hiroshimo, praktično na mesto, kjer je prej omenjena gospa preživela eksplozijo. Šlo je za resnično super stvar, ki na zunaj ni izgledala nič posebnega, v notranjosti pa smo imeli kup super zadev. Recimo spali smo v tipični japonski sobi s tatami 'preprogrami' na tleh in celotni notranjosti v tradicionalni leseni izvedbi. Pričakali so nas z večerjo, ki je vsebovala vsaj 7-8 različnih jedi, a nas Evropejcev tipično ni nasitila ... :)

Po večerji smo se prestavili v prvo nadstropje, kjer smo imeli različne sobe za sproščanje in zabavo. Tako smo preživeli vsaj uro ob gledanju norih japonskih televizijskih oddaj in se dodobra nasmejali. Sledil je čas za kopanje in ker je imela ta stavba samo tradicionalne japonske kopalnice, nismo imeli izbire in smo se morali skupinsko kopati. Najprej je bilo malce nerodno, a ko smo odkrili zunanji del kopalnice s fenomenalnim nočnim razgledom nad celotno Hiroshimo v lučeh, smo kaj hitro pozabili na vse. ^^

DAN 53:

Zbudili smo se s prav tako super jutranjim razgledom nad Hiroshimo in se odpravili na zajtrk. Sledila je namreč pot do trajekta, s katerim smo se odpeljali na bližnji otok po imenu Miyajima. Gre za popularno turistično točko na tem delu Japonske, zato poleg divjih jelenov in srnic ni manjkalo turistov. Imeli smo voden ogled po otoku in tako videli skoraj vse, kar je na otoku za videti. Otok je najbolj znan po rdečih 'tori' vratih, ki se nahajajo nedaleč stran od samega otoka v morju. Gre za verjetno najbolj znana tovrstna vrata, ki predstavljajo vhod v šintoistično svetišče. 

Srne in jeleni na otoku so sicer divji, a so navajeni turistov in skorajda lahko bi rekel, da so razvajeni. Lenobno se sprehajajo med množicami ljudi, ki jih božajo, hranijo in fotografirajo. Tudi mi smo si jih malce privoščili, so pa nam določeni jeleni tudi vrnili s kakšno takšno reakcijo: ^^

Na samem otoku smo preživeli recimo 5 ur in tako imeli možnost videti res veliko lepot tradicionalne japonske s super barvitim jesenskim ozadjem. Imeli smo tudi organizirano kosilo, seveda v tradicionalni japonski taverni, kjer so nam postregli s super okusno a seveda premajhno porcijo domače hrane. Dali so nam še uro za nakupovanje spominkov in fotografiranje in nato smo se vrnili na avtobus ter proti Osaki. 

Spet smo se kar veliko ustavljali, a nas je večina globoko spala in se razen s par prigrizki, nismo veliko ubadali s tem. Domov sem prispel kar pozno in sicer okrog desetih in dobesedno padel v posteljo, zato tudi nisem imel časa spisati bloga, za kar se oproščam ... To naj bo za danes vse, poleg tega pa se ta teden verjetno ne bo dogajalo kaj posebnega. No, mogoče gremo v petek ven, a to ne bo običajen petek, ker gremo ven s kostumi, ki so nam ostali od noči čarovnic. Bi znalo biti še kako zanimivo! :)

Do jutri, cya!