DAY 1:

Pa smo približno 9000 kilometrov od rodne grude, praktično na drugi strani sveta ... Dolg in naporen dan ali dva sta za mano, dogodivščin pa seveda že kar nekaj. 

Da sem pravočasno prispel na letališče v Benetke, sem moral vstati že okrog štirih zjutraj. Pot do letališča je bila neverjetno gladka in tudi na samem letališču ni bilo prevelike gužve. Poslovilna kavica je padla in kar naenkrat sem se znašel na drugi strani letališča. Že v trenutku, ko sem stopil čez detektor kovin in sem se obrnil nazaj, v trenutku ko so moji domači odšli iz mojega vidnega kota, sem se počutil kar nekako nenavadno samega. Bil sem sam proti vsem, da tako rečem. Res je bilo čudno, ko sem se zavedal, da sem od tega trenutka odvisen čisto sam od sebe; to je bilo do neke meje kar strašljivo ... Pa sem na koncu pogoltnil cmok v grlu in odletel proti Frankfurtu. Vmes sem se nekako podzavestno držal skupine Japoncev, za katere sem nekako potiho upal, da gredo v isto smer kot jaz. Na koncu se je izkazalo, da sem imel celo prav, skupaj smo namreč prišli na Kansai International Airport v Osako.

Prava kolobocija je bila pri oddaji prtljage, ojoj kako je bilo smešno. Na check-inu sem postavil kufer na tekoči trak in izpisala se je cifra 31. Itak je omejitev 23kg, kaj pa drugega. Ženska za šalterjem ni čisto nič komplicirala, dejansko je rekla, da bo 'zatisnila oči' in to mi je super ustrezalo. Problem je nastal, ko je hotela zvagati ročno prtljago. Tudi tu se je pokazalo prekomernih 14, namesto dovoljenih 8 ali manj. Tu pa ni mogla več zatisniti oči. Hvala nekomu tam zgoraj, da sem s seboj vzel tudi nahrbtnik, da sem na koncu prijavil dva kosa prtljage in en kos ročne prtljage, kamor sem natlačil vse, kar je bilo bolj pomembnega. Dejansko sem imel 45kg prtljage hahaha. Ja, tu je bilo še smešno.

Sama vožnja do Osake ni bila nič posebnega. Imel sem kar precejšnjo srečo, da neposredno zraven mene ni sedel nihče, čeprav naj bi bilo letalo do zadnjega bookirano. Tako sem lahko lažje zadremal, pa še nisem imel opravka z nadležnimi sosedi, ki bi stalno hoteli na stranišče. Tisti, ki je sedel en sedež stran od mene je imel očitno jekleni mehur, saj mi zanj ni bilo treba niti enkrat vstati celih 10 ur. Ali pa je imel račko ... :) Letalske vožnje pač niso nekaj posebnega in jih je težko opisati v več kot parih stavkih. Pogledaš kakšen film, poslušaš kakšen komad ali dva in poješ tisto ogabno letalsko hrano, ki je pač na voljo. Lufthansa in nasploh Nemci ne sodijo ravno med najboljše kulinarike, kar jih premore svet ... -_-"

DAY 2:

Drugi dan se je začel, ko sem bil še na letalu. Leteli smo prek Rusije, Kitajske in Koreje, skozi okno pa tako ali tako nisem videl nič, ker sem sedel ob krilu. V Osaki je vsa procesija minila ekspresno hitro, to pa seveda še ni pomenilo, da imam prosto pot proti fakulteti. Itak, da ne, kake pa blebetam ... En dan prej, me je namreč koordinatorka programa prosila, če lahko na letališču nekako poberem še drugo udeleženko tega programa in jo pripeljem do faksa, ker je pač prvič v tujini in je prosila za pomoč. Vse lepo in prav, če ne bi dobil tega maila zadnji dan, poleg vsega pa je med Slovenijo in Indonezijo (od kjer prihaja omenjen deklič) kar konkretna časovna razlika. Tako sva se na hitro domenila s to isto punco, da se dobiva nekje pri glavnem izhodu, imel pa sem samo informacijo, kako bo oblečena. GENIALNO! 

Seveda je šlo vse po zlu že isti moment, ko sem izstopil skozi glavni izhod. Celo letališče sem prečesal po dolgem in počez, iskal neko dekle X, za katero sem samo vedel, da bo imela siv šal in črno krilo. Glede na to, da je omenila šal, sem sklepal, da je muslimanske veroizpovedi in, da bo zaradi 'zavitosti' malce lažje izsledljiva. O KAKO SEM SE ZMOTIL! Ko je prišel nek avion iz Malezije, se je na letališče vsulo nebroj 'zavitih' dekličev, jaz pa sem vsako malo bolj čudno pogledal, če je slučajno ona prava. Kar predstavljajte si, kako je vse to skupaj izgledalo. Vmes sem večkrat molil, da bi free wi-fi na letališču delal malo hitreje kot kalkulator iz hoferja, ker sem iskal še kakšen dodaten namig na mailu in facebooku. Zadnji moment sem dobil tudi njen facebook, a ker je bila na prikazni seveda do glave 'zavita', je bila ta pomoč bolj jalova. No na koncu sem po dveh urah tekanja gor in dol, ko sem že skoraj obupal in se sam odpravil na pot, nekako ulovil to dečvo. Izkazalo se je seveda tudi to, da v živo ne govori tako dobro angleško, kot je delovalo prek e-pošte. Da o japonščini ne govorim. Google translate, fakof!

Sledil je še najbolj zabaven del poti, ko sva morala dva jaka nevedneža prek raznoraznih variacij javnega prometa prispeti na drugi konec mesta. Na začetku sem ji prepustil, da ona vpraša kakšnega lokalca za smer ali nasvet, pa sem se opekel na prvem koraku. Od takrat naprej je sledila MOJI avtoriteti. :) 

Iz letališča sva se usedla direktno na vlak in upal sem, da greva vsaj v pravo smer. Na koncu se je izkazalo, da sva na čisto OK vlaku in se peljeva cilju naproti. Tu prtljaga ni bila več smešna, ker voziti med tisočimi in tisočimi ljudmi set kovčkov s 45kg prtljage pa res ni kačji mašelj. Vmes pa sta bila kot nalašč 2 prestopa, kjer sem moral iz vlaka na podzemno in potem nazaj na monorail. Res ČU-DO-VITO! Zgubljeni deklič v tem delu ne bo dobil nekaj posebej omembe vrednega komentarja, lahko si pač predstavljate res drobno (ne  veliko več kot 150cm veliko) in suho punčaro, ki s polnimi rokami prtljage raca za menoj in vijuga med tropom domačinov iz Osake ... ^^

Vlakov je kar naenkrat zmanjkalo in pristala sva zunaj na prostem. Od tu naprej bi se morala vkrcati na avtobus št. 51, ki pa kljub približno uri in pol čakanja ni prišel, bila pa sva sigurno na pravem kraju. Vsega sem imel že dosti, bil sem uničeno zmatran, lačen in tečen, pa še 25°C mi je butalo dobesedno v glavo, ker sem bil seveda pripravljen na dosti nižje temperature. Well played Japan, well played. Deklič sem zvlekel v taksi in tako sva bila v 10 minutah in še nekaj drobiža pred vhodom na Minoh campus, kjer bom obiskoval učne ure jezika do srede decembra. Najina pot je bila kar ok približek filmu 'See no evil hear no evil', sigurno ste ta film videli vsi ...

No na faksu naju je že čakala koordinatorka programa, ki naju je na kratko seznanila s podrobnostmi. Sam sem razumel večino v japonščini, kar pa mi je sfalilo je ona 'doštukala' z angleščino, kar pa si za indonezijski deklič ne upam trditi. Nočem biti nesramen, resnično ne, ampak zdi se mi, da je punca danes veliko kimala v prazno. No v glavnem, prispela sta tudi dva dodatna zaposlena, ki sta naju dovedla do najinih stanovanj, oz 12 kvadratnih metrov veliko kraljestvo, če lahko tako rečem.

Spim namreč nekje na sredini med pralnim strojem, umivalnikom in hladilnikom, kopalnica pa ima verjetno sama po sebi prostornino nekje 4 kubične metre. Dejansko ni slabo, ima vse kar rabim pač na minimalnem prostoru. Imam tudi balkon, s katerega imam dokaj poseben pogled, ni pa nek čeljust-zbijajoč pogled, ker pač nisem v 15238. nadstropju. Drugo nadstropje o ja! ^^ Kot se je na koncu izkazalo nisem v samem džumbusu, ki ga tvori Osaka kot vele-bigass-mesto, ampak sem na obrobju prefekture, na že skoraj podeželju. Tu vladata mir in tišina, prav tako ni nekih luči in laserjev, ki bi mi svetili naravnost v faco, ko spim. Hudo.

Ni treba posebej omenit, da sem takoj, ko so se ljudje spokali iz sobe, odprl kopalnico in se stuširal, kot še nikoli. Na hitro sem pometal stvari iz kovčkov v omaro in sobo naredil kar-se-da funkcionalno, obenem pa ne preveč zafilano, da ne bo kot Stožice na dan koncerta Il Diva ... Po kratki inšpekciji sem ugotovil, da sobi manjka praktično polovica stvari, za katere sem smatral, da so samoumevni. Nimam ene posode, nobenega pribora, ni niti krtačke za WC. Seveda ni brisač, za katere sem bil par sto procenten, da bodo na razpolago ... Nimam praška, mehčalca, nobenega čistila, ni likalnika in kar je najhujše, NI NOBENE HRANE jaz pa seveda sestradan. Hopa, takoj v supermarket.

Dogodivščina številka #ŽNJ, seveda obisk štacune. Grem mimo zelenjave in že sanjam neko hudo omleto in se na koncu spomnim, da nimam ne ponve ne olja ne nič ... Instant futer bo ta pravo očitno! :D Nagrabim celo košaro stvari za v mikrovalovno, nekaj na hitro iz hladilnika in to je to. Danes očitno ne bo neke gurmanske večerje, bo kar bo dala mikrovalovka. Če ne bom prej sprožil dimnih alarmov, kar mi je tudi že skoraj ratalo, pa ne bi preveč o tem ... -_-"

Kaj zdaj? Menda imam cel vikend časa, da se spoznam z okolico, kar je super. Jutri mi ne bo manjkalo sprehodov in tako bo jutrišnji blog sigurno bolj bogat s slikami. V ponedeljek imamo nekakšen orientation-meeting, ko se bomo spoznali še z nekimi drugimi tujimi študenti iz celega sveta. Zna bit kar zanimivo. Kaj delam trenutno? Sedim na tleh na balkonu z junk foodom v eni roki in s plastičnim kozarcem vode v drugi ter se hladim od napornega dneva. Še kako bi šel spat, pa bom zaradi jet laga še par urc sigurno počakal ... :)

Do jutri, cya!