DAN 36:

Z velikansko zamudo spet nadaljujem moje kracanje, a ker sem bil ves čas odsoten, mi je oproščeno, kajne? :)

No pa začnimo z reportažo! Četrtek je bil prvi dan podaljšanega vikenda in ob 11 smo se vsi skupaj dobili na železniški postaji Kita-senri. Tokrat je bila zasedba sledeča: jaz, Nizozemec, Danec, Nemec, Španec, Mehičan in Hongkonžan, resnično pisana internacionalna zasedba. Večino sem vsaj na videz do takrat že poznal, dokončno pa smo se spoznali v preteklih dneh. ^^

Naše letalo je iz Osake vzletelo okrog treh popoldne, pred tem pa smo se kar nekaj časa vozili z vlaki in podzemno, da smo sploh prispeli do letališča. Leteli smo z nizkocenovno letalsko družbo JetStar, kar je jasno pomenilo, da na letalu ni bilo malice, vsa pijača in hrana je bila plačljiva in samo letalo je bilo precej nagužvano. A to nas ni niti malo motilo, ker smo tako ali tako tisto uro in pol prespali, kolikor se je dalo. Na Okinawo oziroma v mesto Naha smo prispeli malo pred mrakom in se z monorail železnico odpravili našemu hostelu naproti. 

Kot ponavadi nismo v prvo našli prave stavbe, a smo se po kakšne pol ure nekako pravilno orientirali in prispeli na pravilno mesto. Naš hostel je bil Kerama guest house in vse skupaj je bilo zelo tipično surfersko. Zaposleni so bili vsi sami mladi in super prijazni (večinoma) domačini, v samem hostelu pa je bilo recimo 40 gostov iz raznoraznih držav sveta. Plačali smo 3000 jenov (oziroma 1000 jenov na noč) in si izbrali svoje postelje. V vsaki sobi je spalo po približno 20 ljudi, kjer je vsak imel nekakšno celico s posteljo, lučjo in par obešalniki za perilo. :)

Sestradani po par urnem potovanju smo se v mraku odpravili iskat primerno gostilno za naše prazne želodce. Ker se nam ni dalo pretirano veliko hoditi in iskati, smo se usedli v prvo gostlino, ki se nam je zdela OK in kot naročeno, so stregli tipično hrano iz Okinawe. Jedli smo različne jedi od soki sobe do gyu tan mesa in kot vedno smo si vso hrano med seboj razdelili, da je vsak lahko okusil vse. (soki soba in gyu tan sta sledeči jedi)

Sicer so bile cene kar precej zasoljene, a je okus hrane to odtehtal in gostilno smo zapustili izjemno zadovoljni. Tekom tega vikenda smo se praktično vsi zaljubili v japonsko hrano, ker smo jo pojedli resnično ogromno. Iz gostilne smo se vrnili nazaj v hostel, kjer se je v glavni sobi že zbralo kar nekaj ljudi. Lastnik hostela je praznoval 40. rojstni dan in mize so bile polne prigrizkov in piva, vzdušje je bilo super. V hipu smo bili vsi med seboj znanci in prijatelji in padale so hude debate. Ko se je v nekem trenutku prižgal še Nintendo 64 in se je začelo tekmovanje v Super Mariu, pa je bilo sploh noro zabavno. 15 ljudi je non-stop igralo ali pa navijalo za sodelujoče, pa naj so bili to fantje ali punce - tu imajo igre radi res vsi!

DAN 37:

Po super začetku smo imeli vsi visoka pričakovanja in mirne duše lahko rečem, da je bil dan 37 eden izmed najboljših, odkar sem tukaj. Zjutraj smo se polni elana odpravili v iskanje plaže in sledili smo Juanu, ki je gledal na zemljevid na svojem telefonu. Po pol ure hoje smo prišli na mesto, kjer naj bi bila super plaža, a v resnici smo prišli na gradbišče. Nekaj časa smo bili zmedeni in nismo vedeli, kaj bi počeli, potem pa se je od nikoder prikazal taksist in nam ponudil alternativno možnost - predlagal je namreč plažo na drugi strani otoka, kamor bi nas odpeljal.

Po krajšem premisleku smo se odločili, da nam rajska plaža absolutno bolj sede kot gradbišče in odpeljali smo se na drug konec mesta. Po približno pol ure vožnje smo prispeli na resnično prelepo peščeno plažo in se ustalili na klopcah tik ob morju. Jaz in Kwan na Japonsko nisva pripeljala kopalk in sva ostala zunaj, ostalih pet norcev pa se je zapodilo v morje, kljub temu, da je bilo precej oblačno in vetrovno.

Po recimo kakšni uri so se norci premraženi vrnili iz vode in se poskusili čim hitreje posušiti. Ker smo zajtrk prespali, smo bili sestradani in podali smo se na lov za hrano. Za ovinkom smo našli mini surfersko postojanko, kjer smo se usedli in pojedli kosilo, tudi takrat je bila na vrsti tipična domača hrana v obliki močno mariniranega piščanca z limeto in čilijem ter rižem. 

Privoščili smo si počitek ter pivo in za trenutek je celo posijalo sonce, kar smo seveda vsi izkoristili za nekaj malo bolj svetlih slik. :)

Načeloma nismo imeli točno določenega plana, smo se pa vseeno držali nekih smernic, ki smo si jih zadali dan poprej. Vsak je recimo vedel za eno ali dve stvari, ki se jih na Okinawi splača pogledat in iz vseh idej skupaj, smo sestavili plan, ki je obsegal obisk bližnjih jam in 'kačjega templja'.

Spet smo pograbili dva taksija in se odpeljali recimo 10 minut stran do naslednje točke. Na Okinawi je zelo znana posebna vrsta kače z imenom Habu in tu smo jih imeli možnost videti od blizu, poleg vseh ostalih kač, ki so jih imeli na razpolago. Prav tako smo si ogledali predstavo s kačami, kjer mi je ženska par metrov pred glavo mahala s kobro, meni pa je srce skakalo od pet do vratu. ^^

Najbolj zabaven del predstave je bil dogodek, ko je ženska na sliki dokazala, da kobra za glavo ne vidi nič tako, da jo je klofutnila po glavi, kobri pa še par minut ni bilo jasno kaj se je zgodilo, mi pa seveda umrli od smeha. Videli naj bi tudi dirko med morsko kačo in mungom, a se je morska kača odločila, da se ji ne da in smo tako gledali solo šprint munga. :)

Nadaljevali smo pod zemljo v jame Gyokusendo. Gre sicer za izjemno lep podzemni rov prepoln kapnikov in ostalih jamskih formacij, a ker sem jam videl že kar nekaj, me ne impresionirajo kar tako. Razen en kup  neumnih slik nismo iz jame odnesli nič posebnega ... :P

Kot zadnja atrakcija v tem kompleksu je bila tako imenovana Kingdom village, kjer so predstavljali različne tipične kulturne posebnosti Okinawe. Vse nas je najbolj impresionirala posebna pijača, kjer v alkoholno mešanico vstavijo prej omenjeno kačo Habu. Izgleda naravnost ogabno, a tu velja kot posebna pijača po imenu Awamori (smo jo seveda tudi poskusili). :)

Sledil je povratek v hostel, kjer smo bili ob šestih zvečer zmenjeni z domačinom, ki smo ga spoznali dan poprej. Ponudil se je namreč, da nam bo pokazal pristno Okinawo in o ja, še kako je imel prav! Z avtom in taksijem smo se odpeljali par minut stran, kjer je poznal majhno  domačo gostilnico v lasti starejšega para. Ko nas je vseh osem vstopilo v prostor, smo praktično zapolnili gostilno, tako da si lahko predstavljate velikost ... ^^

Posedli smo se okrog mize in gospa je prinesla pijačo. Z domačinom smo se vsi malo bolj konkretno spoznali in se zagovorili, vmes pa je na mizo prišlo kar lepo število prekleto polnih krožnikov domače hrane, še preden pa so dodobra pristali na mizi, smo jih spraznili. Bili smo namreč (spet!) sestradani. Ni trajalo dolgo in že smo imeli na mizi nove polne porcije hrane in prigrizkov, kar se je ponavljalo čez celoten večer. Za pičlih 1000 jenov (10€!!!) smo cel večer jedli in pili kolikor smo hoteli in seveda smo to izkoristili do maksimuma. :)

V nekem trenutku se je prikazal lastnik gostilne - starejši gospod oblečen v tipično oblačilo Okinawe in vzel v roke poseben inštrument. K sebi je poklical prvega od nas, mu v roke posadil palico in mu rekel, da naj po ritmu tolče na taiko boben. Začeli smo počasi, nadaljevali pa v resnično norem ritmu, kjer se je vsak poizkusil v okinavški folklori. Nismo samo igrali inštrumentov, kar naenkrat smo plesali okinavške plese, v rokah držali in mahali z okinavškimi kmečkimi orodji, nasmehi pa so bili do ušes in naprej. Verjamem, da si nihče od nas ni predstavljal, da bomo tako uživali v kulturi in folklori ... :)

DAN 38:

Po večerji in kulturnem šoku smo se seveda vrnili v hostel, se še malo podružili z ostalimi gosti in se odpravili spat. Za naslednji dan smo imeli namreč v planu ogled akvarija, ki se je nahajal 2 uri vožnje stran od našega domovanja in hoteli smo se zbuditi dokaj zgodaj, da bi lahko videli čimveč. Na žalost (ali pa na srečo) smo se zbudili okrog 11 in tako je načrt z akvarijem padel v vodo. Tako smo se oblekli in stuširali in odpravili proti gradu Shurijou, ki je bil oddaljen kakšnih 10 minut vožnje z monorail železnico.

Takoj ob izstopu iz železniške postaje, smo hoteli kupiti zajtrk, a lahko rečem, da hvala bogu tega nismo storili. V bližini gradu je namreč potekal nekakšen festival, kjer je bilo hrane in pijače v izobilju. V življenju nisem pojedel toliko hrane, kot sem jo v tistem dnevu. PRISEŽEM. ^^

Festival je potekal vzdolž kar dolge ulice, kjer so hrano in pijačo prodajali izmenično na obeh straneh. Začeli smo s hrano, ki smo jo poznali, nadaljevali pa s hrano, ki jo nismo še nikoli poskusili. Tako smo tekom dneva poskusili vsaj 25 različnih jedi vseh oblik in okusov, od piščancev, lignjev, currya, rezancev na sto in en način do koruz, cmokov, biskvitov, sladkega fižola in sladkega ledu in naprej. Bilo je toliko različnih jedi in okusov, da se jih resnično ne spomnim vseh.

Hrani smo posvečali toliko časa, da smo boli ali manj jedli in zanemarjali festival. Šlo je namreč za festival zgodovine Okinawe, kjer so v valovih predstavljali različna obdobja zgodovine otočja, vključno z oblačili, glasbo in plesi. Sodelovali so vsi od najmlajših do najstarejših in vsi so dvigovali neke posebne drogove, čigar pomen še danes ne razumem ... :)

Ko so s festivalom zaključili, smo se povzeli še par metrov višje do gradu in do razgledne točke, od kjer smo lahko videli praktično celo mesto. Nabito polni hrane in kar precej utrujeni smo malce posedeli in poklepetali. Ko smo bili pripravljeni nadaljevati, smo se odpravili v šoping in nakupili nekaj spominkov in malenkosti in tako zaključili obisk festivala.

Vrnili smo se do železniške postaje in se odpeljali do naključne postaje, ker se nam je zdelo ime zelo smešno. Izpadlo je precej okej in pristali smo na ulici polnih trgovin s spominki, kar se nam je najprej zdelo super zanimivo, a kasneje smo ugotovili, da so praktično vse trgovine iste. Tako smo se (še vedno kar precej polni) odpravili na večerjo in padla je ideja o tekmovanju v hamburgerjih - posledično smo pristali v McDonald's restavraciji ...

Sedem velikih sendvičev, 2 krompirčka in sladoled kasneje (poleg vse tiste hrane, ki sem jo snedel na festivalu) sem komaj še lahko stal. Z Dancem sva se odločila, da je bil rezultat neodločen, saj nihče ni zmogel niti pogledati še kaj užitnega. Tako sem se kasneje nekako prikotalil nazaj do hostela, kjer smo se še za par ur podružili z ostalimi gosti, kasneje pa na hitro spakirali in se odpravili spat.

Danes - 39. DAN - smo namreč morali zgodaj vstati iz postelje in se odpraviti proti letališču. Kar nekaj ur in različnih tipov prevoznih sredstev kasneje sedaj sedim doma, premlevam večerjo in se lotevam še celotnega kupa domačih opravil, ki sem si ga pustil za danes. Jutri je še vedno praznik, tako da sem zopet prost, sicer z ogromno dela, a vseeno velja. Povabljen sem sicer na neko zabavo zvečer, a bom še premislil, če bi se dejansko udeležil.

Tokratni report je kar konkreten, a služi kot opravičilo, ker se zadnje čase nisem tako resno loteval pisanja bloga, tudi zaradi pomanjkanja materiala ... Bo od sedaj spet na višjem nivoju. :)

Do jutri, cya!