DAN 42:

Kot obljubljeno, sem se na dan številka štiri-dva odpravil v Kyoto in ker sem domov prišel zelo pozno, mi je zmanjkalo časa za objavo bloga. Bo pa (kot vse kaže po zadnjih trendih) danes report spet daljši in bolj barvit.

V sredo zjutraj na tedenskem srečanju z japonskimi študenti pred štartom pouka, so me naučili igrati Hanafudo. Gre za tradicionalno japonsko igro s kartami, ki je predvsem popularna pri Yakuzah in pri kockarjih. Igra nas je vse tako navdušila, da smo si vsi zaželeli svoj komplet kart in, ker ga nismo hoteli kupiti kar v najbližji trgovini, smo se odločili, da gremo v Kyoto. Končna zasedba je bila tokrat skorajda tipična - Mehičan, dva Nemca, Japonec in jaz. :)

Štartali smo že precej zgodaj, da bi imeli od dneva čimveč in ker smo doma na bolj ali ne različnih koncih mesta, smo se zbirali na treh železniških postajah na poti. Okrog desetih zjutraj smo prispeli v Kyoto in to za pičlih 4€, kar je v primerjavi z ostalimi cenami praktično kraja. Za zajtrk pečen piščanec in pivo, kar je pomenilo, da bomo imeli dovolj energije za naporen dan. ^^

Takoj na začetku sem si hotel ogledati slavni zlati paviljon, srečo pa sem imel tudi zato, ker so to hoteli tudi ostali, ker čeprav so nekateri že bili v Kyotu, si ga še niso imeli možnost ogledati. Prva naloga je bila poiskati avtobus in po parih minutah zmedenosti nam je to tudi uspelo. Peljali smo se približno 15 minut in na koncu vožnje kupili dnevno karto, s katero se lahko za 5€ vozimo cel dan.

Mnogi so mi odsvetovali ogled zlatega paviljona v tem času, ker naj bi bile enormne količine ljudi in čakalna doba za eno sliko dosega tudi 3 in več ur. Mogoče je ob vikendih ta čas res tako, a na četrtek, ko je bila večina ali v šolah ali pa v službah, pretirane gužve ni bilo. Hvala bogu, da so nam predavanja odpadla! Kyoto je zelo znan po svojih čudovitih jesenskih barvah in v sredini novembra, ko so te na vrhuncu, tu res mrgoli ljudi. Mi smo bili mogoče kakšen teden prehitri, da bi res ujeli najlepšo paleto jesenskih barv, a mislim, da tudi naša ni bila slaba - daleč od tega!

Sam tempelj sicer ne izgleda slabo, ampak ozadje in atmosfera naredita svoje. Tu se res počutiš čisto drugače in posledično so tudi slike posebne. Na tako lepem kraju lahko vsak posname par čudovitih fotografij, praktično iz vsakega kota pa lahko namreč posnameš mojstrovino.

Kot bi mignil so minile 2 uri in že smo se odločali o naslednji postojanki. Pablo je sicer predlagal srebrni paviljon, a smo se na koncu odločili za Kiyomizu-dera tempelj v vzhodnem Kyotu. Gre za budistični tempelj iz osmega stoletja, ki se nahaja na hribčku malo nad Kyotom, od kjer se čudovito vidi ogromno mesto s skoraj dvema milijonoma prebivalcev.

Na hribček prideš skozi ulico polno trgovin s spominki in prigrizki in ker ti na vsakem koncu ponujajo hrano za poskusit, prideš na vrh kar lepo sit - in to čisto zastonj. Tu je bilo začuda več ljudi kot pri zlatem paviljonu in če povem po pravici, me je ta tempelj resnično bolj fasciniral kot prej omenjeni paviljon. Videli smo vse od kopice šolark in šolarjev, ki so z nami opravljali ankete v angleščini, do deklet in žensk v kimonih in gejš. Ker se je okrog slednjih ves čas gibalo milijon ljudi, ki so hoteli slike z njimi, nekako nismo uspeli priti zraven in smo tako ostali brez ... :(

Tudi tu smo preživeli kar nekaj časa in tako dočakali pozne popoldanske ure, ki so jesen prikazale v polnem sijaju. Ta svetloba v kombinaciji z rdeče-rjavo-rumenimi listi in rdečimi strehami templjev je bila res čudovita, v ozadju pa v meglicah samo mesto, kar nekako ponazarja to kar Japonska dejansko je - moderna, napredna država prihodnosti prepletena z izjemnim poudarkom na tradiciji in zgodovini in to je tisto, kar me najbolj vleče sem.

Spustili smo se nazaj proti mestu in se ob reki vračali proti osrednjem delu, v iskanju poznega kosila / večerje. Okrog naše avtobusne postaje nismo našli nič posebnega, kar bi se nam zdelo želodcu in denarnici primerno, tako da smo se odpeljali v nekakšen center Kyota - predel Kawaramachi. Tam je bila zgodba konkretno drugačna, šlo je za bolj živahno, moderno sosesko z ogromno trgovinami in restavracijami. Pablo in Jost sta tu predlagala ramen gostilno, ki sta jo že obiskala pred kakšnim mesecem. 

Kaj je ramen? Ramen je malo gostejša juha z rezanci, zelenjavo in mesom v vseh možnih kombinacijah. Ob vhodu v gostilno so pričakali avtomati, kjer smo vstavili denar in si sestavili večerjo po naših željah. Izbirali smo lahko vse od gostote juhe, jakosti začimb, trdote rezancev, prilog in podobno. Nato smo se prestavili v našo sobo, kjer je bil nekakšen pult s pregradami za čas, ko je tam recimo par neznancev, mi pa smo jih seveda pospravili, ker se dobro poznamo in razumemo. :)

Šlo je za verjetno najboljši obrok, poleg tiste hrane na Okinawi, ki sem ga imel možnost okusiti, odkar sem na Japonskem. Nekako sem si sestavil optimalen ramen, ki je bil točno po mojem okusu - verjetno sem imel neverjetno srečo, a za naslednjič točno vem, kaj jesti. Kar hitro smo zmazali rezance in ker nam je juhe še kar nekaj ostalo, smo si naročili 'repete' rezancev za mini doplačilo. Tudi tega je kar hitro zmanjkalo in končno smo bili polni. ^^

Vzeli smo si kakšno uro in se sprehodili po trgovinah, si za 1€ vsi nakupili Hanafudo, ki smo jo iskali cel dan, pa tudi še kakšne ostale malenkosti, ki so nam padle v oči. Mimo igralnic seveda nismo mogli in tako smo se za dodatno uro ustavili tam, kjer smo se v različnih igrah pomerjali med sabo. Ura je kaj hitro minila in tako smo se okrog desetih vračali domov. Pot je bila kar dolga, ker moraš vmes prestopiti, na koncu moram pa še čakati na bus in od postaje peš domov, tako da sem prispel okrog polnoči in to čisto izmučen. 

DAN: 43

Danes sem se konkretno naspal in si privoščil pošten zajtrk. Kmalu namreč odhajam na 'trening' nogometa s prijatelji, ker je jutri šolski športni festival, kjer bomo malo za šalo malo za res brcali z domačini. Sicer nogometnih čevljev še vedno nimam, a bom že našel alternativo. :)

Zvečer grem po vsej verjetnosti ven na kakšno pivo, jutri pa smo zmenjeni, da gremo prvič pogledati, kako izgledajo japonski nočni klubi. Report seveda sledi!

Do jutri, cya!